Direktiva javnih naročil ne bo prinesla pomembnih poenostavitev

Ljubljana – Je nova evropska direktiva o javnem naročanju pravi recept za ozdravitev slovenske neučinkovitosti na tem področju? Na to vprašanje so poskušali odgovoriti na tokratnih portoroških Dnevih javnih naročil, še posebno v povezavi z aktualnimi predlaganimi popravki predpisov o javnih naročilih.

Med udeleženci okrogle mize o vplivu direktive na slovensko zakonodajo je bil tudi poznavalec javnih naročil, predsednik Računskega sodišča RS Igor Šoltes. Za Delo je povedal: »Evropske direktive žal ne dosegajo v celoti pričakovanj o pomembnejših poenostavitvah postopkov, ampak ohranjajo relativno zapletenost sistema javnih naročil. Obvezna ostajata odprti in omejeni postopek, še vedno je precej prezrto načelo gospodarnosti. Med pomembnimi novostmi pa je na primer obvezno elektronsko javno naročanje, ki ga bodo morale članice v 30 mesecih po objavi direktiv vnesti v svoj pravni red. Poseben poudarek je na funkcionalnem pristopu – naročila se ne bodo drobila na manjše sklope in enote. Drugače bo urejeno vprašanje aneksov k pogodbam; pri bistvenih spremembah projektov ti ne bodo dovoljeni, ampak bo treba razpisati nov tender. Okoliščine, v katerih bodo aneksi dovoljeni, bodo natančno opredeljene.«

Nove direktive so po Šoltesu priložnost, da se temeljito prevetri domača zakonodaja. Sedanja ureditev je namreč generator negospodarnosti in velikih tveganj za korupcijo in kot takšna pomeni tudi resno oviro za povečevanje konkurenčnosti gospodarstva. Upoštevaje prijave, ki jih dobivata Računsko sodišče RS in protikorupcijska komisija, ter odzive naročnikov in ponudnikov se vzbuja dvom, da so javna naročila dosegla namen, zaradi katerega je bil ta sistem sploh postavljen.

Pravzaprav smo predpise s tega področja v Sloveniji pogosto spreminjali, a smo vedno zgolj papeško prepisovali evropske direktive, namesto da bi jih smiselno povzemali z upoštevanjem domačih okoliščin, posebnosti in ciljev.

Vlada je sredi septembra sprejela noveli zakonov o javnih naročilih in nov zakon za področje obrambe in varnosti, a to so le manjši popravki, ki po Šoltesu ne spreminjajo temeljev. So sicer smiselni in koristni, saj poskušajo odpraviti vsaj največje zaznane težave v praksi.

Slovenija bi morala torej v radikalne spremembe javnega naročanja po rednem postopku in tehtnem premisleku v sodelovanju z vsemi deležniki, GZS, zainteresirano javnostjo. Glede tega velja dokaj visoka stopnja konsenza. Če bo evropska direktiva sprejeta do konca leta, bi se tega lahko lotili prihodnje leto.

Najnižja cena ne sme biti edino merilo

Šoltes vidi bistvo reforme v tem, da bi se »bolj osredotočili na vsebino javnih naročil, na njihovo učinkovitost in uspešnost, ne pa samo na vprašanje formalnosti, ki pogosto zakrije bistvo«.

Kritičen je do ureditve, po kateri je najnižja cena edino merilo za oddajo javnega naročila. To dopušča manipulacije in korupcijo. Moti ga množica birokratsko opredeljenih posameznih postopkov za oddajo naročila – čeprav se je pokazalo, da bi bila pogosto najbolj učinkovita kombinacija postopkov. Po Šoltesovem mnenju bi bilo, denimo, koristno v različne faze javnega naročanja vključevati več postopkov s pogajanji, okrepiti predrazpisno fazo, torej načrtovanje naročila, postopki bi morali biti bolj dodelani. In ne nazadnje tudi bolj zavezujoči za naročnika, saj se samo tako lahko izmeri učinkovitost javnega naročila, meni Šoltes.