Tiskane izdaje
Revizorji so pod drobnogled vzeli 49 gradbenih in IT pogodb med vlado, ministrstvi za pravosodje in javno upravo, finance, zdravje ter podjetij med leti 2005 in 2009. Ugotovili so, da predvsem pri nadgradnji državnih informacijskih sistemov javna naročila niso objavljena dovolj zgodaj, kar ima lahko zaradi nedelovanja sistemov velike posledice za delo javne uprave. Ministrstva tudi za izvedbo nalog, ki bi jih morali opraviti javni uslužbenci, najemajo zunanje izvajalce - ministrstvo za zdravje je tako samo v letu 2008 za pripravo dokumentov za javno naročilo odvetnikom plačalo 280.000 evrov.
Neustrezni so tudi tipi pogodb: kar 64 odstotkih pregledanih gradbenih pogodb je sklenjenih s klavzulo »ključ v roke«, torej pavšalno plačilo po dokončanju gradnje, in ne glede na dejansko opravljeno količino dela. Povprečna vrednost pogodb s klavzulo »ključ v roke« je desetkrat večja od vrednosti pogodb s klavzulo plačila za dejansko delo. To je v nasprotju z osnovnim vodilom javnega naročanja, da se pavšalno plačuje le enostavne projekte, pri katerih je za razliko od zahtevnejših in vrednejših projektov, enostavno preveriti kakovost izvedbe del tudi po izpolnitvi vseh obveznosti. Zaradi neprimernega tipa pogodb se nato sklepajo aneksi k pogodbam - takšni, ki so naknadno podražili investicijo države, so bili sklenjeni kar pri četrtini pogodb s klavzulo »ključ v roke«.
Plačevanje na pavšal namesto za opravljeno delo
Tudi polovica pogodb za IT storitve je vsebovala klavzulo o pavšalnem plačilu, čeprav je bila ta po ugotovitvah računskega sodišča vsaj delno dopustna le pri 25 odstotkih pogodb s pavšalnim plačilom. Pri pavšalnih izplačilih namreč revizorji niso mogli potrditi, da so bila dela, za katera so ministrstva plačala, tudi dejansko izvedena.
Sporna so tudi plačila opravljenih ur dela: ker za določitev števila potrebnih ur za izdelavo programske opreme ne obstajajo standardi, se število ur določa glede na pretekle izkušnje. Država tako ne ve, ali izvajalcem plača več delovnih ur kot jih je potrebnih za izvedbo posla.
V primeru podjetja ZZI, ki programira informacijski sistem carinske uprave, so revizorji ugotovili, da je carinska uprava podjetju plačala 15.600 delovnih ur, čeprav je analiza pokazala, da bi lahko bilo delo opravljeno v okoli 8.600 delovnih urah.
Težave se pojavljajo tudi pri garancijah za opravljeno delo pri IT storitvah. Te so praviloma sklenjene za eno leto, čeprav bi morale biti daljše, saj se napake v izvorni kodi programa pogosto opazijo šele po daljšem obdobju uporabe. Odpravo teh napak, ki jih zakrivijo izvajalci, tako država dodatno plačuje.
Javni uslužbenci obenem pogosto prevzem programske opreme potrdijo, še preden je ta dejansko sprogramirana. Ker začne garancijski rok teči z uradnim prevzemom, se dogaja celo, da se garancija izteče, še preden začne državni organ program dejansko uporabljati.
Pomanjkanje nadzora omogoča korupcijo
Zaradi pomanjkljivega nadzora izvajanja IT storitev država plačuje tudi za storitve, ki dejansko še niso bile izvedene. Obstaja celo nevarnost, da za enako storitev plača večkrat. Le 28 odstotkov pregledanih pogodb vsebuje tudi določila o možnosti presoje kakovosti, torej ali je delo izvajalca v skladu z zahtevami stroke oziroma dogovorjene kakovosti in ali uporablja dogovorjeno strojno in programsko opremo.
V primeru podjetja ZZI Carinska uprava kljub določitvi v pogodbi ni preverjala kakovosti, čeprav podjetje ni dosegalo zastavljenih rokov, aplikacija pa je imela precej napak. Nenadzorovanje kakovosti izvedbe pa je idealen pogoj za korupcijo, je opozoril Tomaž Vesel z računskega sodišča.
Ministrstva ob neprimerni izvedbi del tudi nerada uveljavljajo pogodbene kazni in bančne garancije. Razlog zato je neznanje javnih uslužbencev glede uveljavljanja kazni, pomanjkanje usmeritev za uveljavljanje kazni in velika odvisnost javnih služb od zunanjega izvajalca storitev.
»Ni skrivnost, da nam načrtovanje velikih državnih poslov v Sloveniji ne gre,« je ugotovitve revizije komentiral Tomaž Vesel. Kratkoročnih popravljalnih ukrepov računsko sodišče ni zahtevalo, saj se nepravilnosti zaradi kompleksnosti v kratkem času ne da rešiti. Vlada mora namreč izoblikovati enotne standarde upravljanja s pogodbami. Na računskem sodišču pa upajo, da se bodo zaradi opozoril v reviziji razmere na tem področju kmalu spremenile.
