Tiskane izdaje
Svetovne investitorje so v torek najprej prestrašile borne številke o samo 0,7 odstotni evropski gospodarski rasti in videti je, da so mnogi med njimi še enkrat razmislili o evropskih gospodarskih razmerjih - in da jim tisto, kar vidijo, nikakor ni všeč. Samo nemške obveznice so še znižale donose in se še naprej prodajajo po cenah, primerljivih ameriškim, donos, ki je obratno sorazmeren zaupanju trgov, pa se je začel hitro poviševati tudi v doslej varnih državah kot Finska, Nizozemska, Avstrija in Francija. Za vse te države se s tem stroški zadolževanja povečujejo, analitiki pa se bojijo, da ne gre za borzno muho enodnevnico.
V primerjavi s tistimi državami v težavah, ki morajo te dni tako kot Italija in Španija opazovati približevanje nevarni zgornji meji še zdravega zadolževanja - ta se pri desetletnih obveznicah giblje tam okrog sedmih odstotkov donosa -, so obresti, ki jih morajo za svoje dolgove plačevati te države, še vedno razmeroma nizke (zdaj med 2,40 in 3,68 odstotka), a se hitro zvišujejo in so lahko enako ali še bolj nevarne zato, ker ne gre za iste kriterije.
Samo šest evrskih držav še uživa najvišjo oceno bonitetnih hiš in s tem tudi najvišje zaupanje investitorjev in če ga izgubijo še te, se lahko sesuje tudi ves sedanji načrt reševanja evrske krize. Kot so čez noč že analizirali dogajanja na azijskih in bližnjevzhodnih borzah, je še posebej zaskrbljujoče, ker evropskih obveznic očitno ne prodajajo več samo kratkoročni prodajalci, ampak tudi veliki mednarodni pokojninski in drugi skladi, ki ponavadi razmišljajo na dolgi rok.
Ni nujno, da so razlogi za težave vrste osrednjih evrskih držav povsem enaki. Avstriji, kot je videti, poleg njene nizke gospodarske rasti škodi tudi bančna in druga povezanost z Madžarsko, ki jo bodo tako bonitetne hiše kot investitorji očitno kmalu spet kaznovali za naspametno politiko iz preteklosti in sedanjosti. Nizozemska plačuje za svoj zdrs v recesijo, zato pa je Francija ta teden zabeležila nekaj višjo gospodarsko rast od pričakovane in bila kljub temu kaznovana z rastjo donosov.
Njihova razlika z nemškimi je bila v torek največja vse od osemdesetih let minulega stoletja, iz časov pred ustanovitvijo evra torej in v Parizu, kjer so doslej za polnjenje proračuna predvsem višali davke, po zadnjih poročilih razmišljajo o bolj strukturnih reformah.
Pa bodo preveliki evropski zapravljivci s tehnokratskima vladama v Rimu in Atenah na čelu imeli dovolj časa za prepričevanje investitorjev v imenu evrskega prostora? V veliko nemško nezadovoljstvo bo zagotovo vse več pozivov, naj kot posojilodajalec v sili končno nastopi evropska centralna banka. Toda Nemčija bo morda kmalu ostala sama na piedestalu evropskega zdravega jedra in napadi z vsem strani, da je treba v obrambi pred propadom uporabiti vsa orožja, se bodo zagotovo okrepili kljub berlinskemu vztrajanju, da krize zadolženosti ni dobro reševati s metanjem denarja na trg.
K špekulacijam o evru pa je morda pripomogel tudi ponedeljkov predlog vladajoče nemške CDU na njihovem kongresu, da bi morali državam, ki ne zmorejo ali nočejo spraviti v red svojih proračunov, omogočiti izstop iz skupne evropske valute.
