Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenski državni inženir DRI je za javno podjetje Srbija Putevi pripravil obsežne strokovne smernice za cestogradnjo, ki jih bo moč prodati tudi drugim državam. Na drugi strani se DRI z Avstrijci dogovarja o uporabi njihovih tehničnih normativov za železnice.
Družba DRI upravljanje investicij se za prodajo in uskladitev strokovno harmoniziranih tehničnih smernic za cestogradnjo (od projektiranja in izvajanja do prometne opreme cest) že pogovarja z nekaterimi drugimi državami (Makedonija, Črna Gora).
V tem je tudi smisel projekta, je povedal generalni direktor DRI Rajko Siročić, saj jih je mogoče še dodatno prilagoditi drugim naročnikom in s tem dodatno zaslužiti. Priročnik je sodobnejši od slovenskih standardov, ki bi jih bilo moč zdaj za zmerno ceno posodobiti.
Gre za strokovne smernice, v katerih je natančno predpisano, kakšen material mora biti vgrajen. Vsak izvajalec si to lahko ogleda v uzakonjenem strokovnem priročniku/tehničnih smernicah in pripravi svojo ponudbo. Ko se potem njegovo delo pregleda, mora biti primerljivo s strokovnimi opredelitvami, navedenimi v tehničnih smernicah. Ob takšnem pristopu je pritisk izvajalcev na investitorja v obliki zahtevanih aneksov precej manjši.
DRI se z Avstrijci dogovarja, da bi vključili že izdelane tehnične normativne postavke za železnice v naše tehnične smernice oziroma v bodoči projektno-informacijski sistem za spremljanje gradnje. Že ob zdajšnji modernizaciji proge Pragersko–Hodoš bi ta normativni del za železnice, v katerem je obdelanih kar 13.000 postavk – v celotni slovenski avtocestogradnji jih je manj kot 5000 –, pridobili pod edinim pogojem, da jih ne komercializiramo, torej prodamo naprej. A odločitev o tem mora sprejeti resorno ministrstvo, je pojasnil Siročić. Zakaj je Avstrijcem to v interesu? Ker je vgrajeno njihovo znanje – tako kot naše v Srbiji –, in ko se išče proizvajalec posameznega materiala, seveda trčite na avstrijskega – ali slovenskega!
Ustrezna priprava in potrditev tehničnih smernic za železniško infrastrukturo bi morali biti opravljeni še pred razpisi za modernizacijo in novogradnjo železniškega omrežja. Do tega je mogoče priti razmeroma hitro, še posebno, ker je spodnji ustroj za progo vendarle enak kot za cesto, vse nad tem pa je specifično in je možno prilagoditi avstrijskim standardom. Ob tako natančnih tehničnih smernicah in zakonodaji bi bili tudi razpisi natančni, pritisk na anekse pa majhen.
Podobno se je razvijala matrična metoda za spremljanje gradnje predorov. Gre za isto nesporno koristno metodo, ki je bila uporabljena pri Šentvidu, zdaj pa je deležna očitkov; čeprav je, po Siročićevih besedah, tako pripravljen tehnični standard po njem postal stalna in obvezna vsebina slehernega razpisa za gradnjo predorov. Tudi pri gradnji predora Markovec je ta metoda vodilo za spremljanje gradnje in prinaša merljive rezultate.
