Grška referendumska bomba

Berlin – Manj kot sto ur je živelo zadnje upanje, da bodo države evroobmočja z velikim odpisom grških dolgov in hkratno zaščito bank ter drugih ranljivih držav prebrodile svojo globoko krizo. V državi, kjer se je pred dvema letoma z razkritjem neznanskih dolgov vse skupaj tudi začelo, zdaj ministrski predsednik Jorgos Papandreu o reševalnem paketu napoveduje referendum, in če bodo Grki proti, se lahko ves težko dogovorjeni evropski scenarij zruši, še preden bi ga lahko sploh do konca izdelali.

Evropske in svetovne borze, ki so si s četrtkovim vrhom EU ravno opomogle, so novico pospremile z globoko rdečimi številkami. Grki bi namreč z bruseljskim dogovorom dobili sto trideset podarjenih milijard, a bi bili še vedno zadolženi za 120 odstotkov bruto domačega proizvoda, kar je tudi po sedanjem korenitem znižanju državnih plač, pokojnin ter povišanju davkov več od trenutno druge najbolj problematične države evroobmočja, Italije. Zato bi jih verjetno tudi v tem primeru čakala leta, če ne celo desetletja zategovanja pasu in nevarnost, da bodo glasovali proti, je velika, pa čeprav je najbrž dosti odvisno od tega, kako bo oblikovano referendumsko vprašanje. Grki so neplačevanje davkov in življenje na tuj račun dolga leta razumeli kot svojo pravico, po raziskavah javnega mnenja pa si jih še vedno velika večina želi ostati v evroobmočju.

V vsakem primeru pa Papandreujeva odločitev prinaša hude težave drugim evropskim voditeljem. Nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Nicolas Sarkozy sta na krizno posvetovanje v Cannes že v sredo povabila kolege iz EU, evropskega sveta, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada pa tudi grškega premiera. Kako naj prepričajo azijske in druge države, da bi pomagale napolniti reševalni sklad EFSF, če pa je spet v negotovosti vsa reševalna zgradba? Tudi požarni zid pred velikimi bankami in drugimi evropskimi finančnimi in gospodarskimi bolniki ni zanesljiv, pri tem pa z vsemi neznanskimi težavami, ki jih je Evropi in svetu prinesla Grčija, gospodarstvo te države predstavlja le delček vseevropskega. V Berlinu, Parizu in drugod se še bolj tresejo za tretje največje, italijansko, in četrto, špansko, da o vse večjih razpokah v francoskem gospodarstvu sploh ne govorimo. Če bi Grki z referendumom izsilili še večji odpis dolgov, bi se upravičeno uprle države, kot sta Irska ali Portugalska, ki so z veliko manj negodovanja sprejele ostre pogoje finančnega zdravljenja.

Grški premier Papandreu, ki se bo zaradi prestopov socialističnih politikov morda moral kmalu že bati za parlamentarno večino in ki mora opazovati ogorčene ljudske demonstracije, verjetno računa, da državljani ne bodo tvegali nevarnega in kaotičnega bankrota. Res pa je, da mu zaradi ogorčenih reakcij morda že prej grozi propad vlade, kar bi Grčijo spet približalo bankrotu. Kritiki vsega dosedanjega evropskega pristopa so že doslej predlagali, naj se Grčija reši iz objema evra ter se z drahmo poskuša izviti iz svojih finančnih in gospodarskih težav. Počitnice za tujce v tej državi bodo spet poceni, grški izdelki konkurenčni tujim in počasi se bo začelo krepiti gospodarstvo, upajo takšni glasovi.

Vodilni evropski politiki iz držav, katerih banke so Grčiji največ posojale, s tem vsaj doslej niso soglašali, pred četrtkovim vrhom razvitih in hitro razvijajočih se držav G20 v francoskem Cannesu pa morajo Evropejci zdaj še pokopati upanje, da bodo pozornost lahko preusmerili na druga svetovna ravnovesja, na primer reševanje »podcenjenih menjalnih tečajev v ključnih razvijajočih se gospodarstvih s trgovinskimi presežki«, kot sta drugim voditeljem pisala Herman Van Rompuy in José Manuel. Valutni prepiri so tudi v najboljših časih vroče in sporno vprašanje, zdaj ko se kriza evroobmočja že širi tudi drugam, pa še toliko bolj. Z MF Global Holdings je v ZDA pravkar propadlo prvo veliko podjetje, ki je očitno preveč velikopotezno nakupovalo dolgove problematičnih evropskih držav. Mednarodna organizacija dela ILO skupaj z OECD že brez takšnih šokov za prihodnje leto napoveduje pošteno zmanjšanje gospodarske rasti, za leto 2015 pa še večje izgube na trgih delovne sile. Grki bi z bruseljskim dogovorom dobili sto trideset podarjenih milijard, a bi bili še vedno zadolženi za 120 odstotkov bruto domačega proizvoda.