Hamletovsko vprašanje za Grčijo in evro

Cannes – Grčija se mora odločiti, ali hoče ostati v evrskem območju ali ne, je v četrtek zjutraj udarila po mizi nemška kanclerka Angela Merkel, potem ko je grški premier Jorgos Papandreu v ponedeljek napovedal razpis referenduma o odpisu dolgov in varčevalnih ukrepih. Referendum zdaj, kot pravijo v Atenah, ni več na mizi, morda pa bo Grke o nujnosti varčevanja odslej prepričevala vlada narodne rešitve.

Ubogi Nicolas Sarkozy! Francoski predsednik je pol leta pred volitvami morda upal, da se bo v svojem Cannesu sončil v luči razprav o pravičnejših valutnih razmerjih in med ljudstvom priljubljenem davku na finančne transakcije, pa je pri vseh teh vprašanjih že prvi dan prejel košarico od Kitajske ali ZDA. Zato pa je iz Aten prejel en pretres za drugim, zadnjega, da Grki vendarle ne bodo razpisali referenduma o obstoju v evrskem območju, namesto tega bo država najverjetneje dobila vlado narodne rešitve. Iz Aten namigujejo, da jo bo vodil nekdanji podpredsednik Evropske centralne banke Lucas Papademos, zdaj profesor na harvardski Kennedy School of Government.

Italija se gre grško igro

Ni znano, ali sta se »Merkozy«, kot že skoraj ljubeče imenujejo vodilni evropski politični par, v času, ko je bil v igri še referendum, že sprijaznila z morebitnim grškim odhodom iz evrskega območja. Za nekatere opazovalce bi imel ta tudi nekatere prednosti, predvsem bi precej učinkoviteje v akcijo prepričal italijanskega ministrskega predsednika Silvia Berlusconija, ki je sredi najhujšega izbruha evrske krize in ki je s svojo državo kot prvo naslednjo žrtvijo očitno našel čas za pocukrane ljubezenske balade. Pravkar je, so sporočili, preložil izdajo albuma z naslovom Resnična ljubezen. Eno izmed Berlusconijevih pesmi je menda »navdihnil« ples sirtaki, znan iz filma Grk Zorba. Italija, ki se tudi pri reformah igra »grško igro« in vztrajno uresničuje manj, kot obljublja, bi po prepričanju mnogih res potrebovala dober sunek. Če Grčija šteje le nekaj odstotkov finančnih in gospodarskih dejavnosti evrskega območja, je Italija njegova tretja gospodarska sila, a globoko sredi gospodarskega in družbenega zastoja.

Pred pobesnelimi upniki

Grki pa so kljub temu da zdaj manj plešejo in več demonstrirajo, najbrž prebrali, kaj jih čaka v primeru izstopa iz evrskega območja. Medtem ko bi se s pobesnelimi upniki pogajali o odlogih odplačevanja dolgov, bi morali zato, ker jim nihče dolgo ne bi več posodil niti centa, takoj poskrbeti za ničelni proračunski primanjkljaj. To bi pomenilo še dvajsetodstotno znižanje plač in pokojnin poleg vsega tistega, zaradi česar se pritožujejo že zdaj, če bi bila država še dovolj organizirana, da bi se prihodki sploh še izplačevali. Verjetneje je, da bi naskok na banke pomenil finančni krč, skupaj z vsemi izgubami, ki bi po nekaterih izračunih samo v prvem letu nove drahme štele več kot enajst tisoč evrov na prebivalca, pa bi se verjetno morali posloviti tudi od članstva v Evropski uniji.

Globoko v blatu

Če bo Grčija zdaj dobila premiera, ki se bo lahko uspešneje zavzemal za konsolidacijo državnega proračuna in globoke spremembe v desetletja zadolženi državi, bodo zagotovo veseli tudi v Berlinu, Parizu, Bruslju in drugje, saj njihove banke tičijo globoko v grškem blatu. Najbrž pa imajo tudi že dovolj tega, da so na vseh zasedanjih G20 sami največji problem. Tik pred Cannesom sta predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy in predsednik evropske komisije José Manuel Barroso državam G20 še pisala pismo s pozivom za reševanje dolgoletnih problemov, ki dušijo globalno gospodarstvo – in ki se ne imenujejo evro. Med »predkrizna neravnovesja« sta Van Rompuy in Barroso štela »podcenjene menjalne tečaje v ključnih razvijajočih se gospodarstvih s presežki«, kar je očiten namig na kitajski juan. Evropejci bi tudi radi, da Kitajska odpre svoje finančne trge in neha s subvencijami ščititi svojo industrijo, ZDA pa so Evropejci pozvali, naj podpre davek na finančne transakcije.

Košarica za Evropejce

Tako iz Pekinga kot iz Washingtona so Evropejci že dobili košarico, a je bila sredi grške drame že sama razprava o drugih problemih najbrž pravi balzam za razbolelo dušo evra. V četrtek jih je z znižanjem obrestnih mer presenetil tudi novi predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi, ki ga bolj kot inflacija skrbi napoved ponovnega gospodarskega zatona celine, slišati je bilo tudi razprave o povečanju sredstev Mednarodnega denarnega sklada. Evropski voditelji so še posebno zaskrbljeni, ker se je, morda tudi zaradi grških pretresov, ta teden ponesrečil poskus prodaje obveznic reševalnega sklada EFSF v korist Irske, države, ki se precej uspešneje kot Grčija izvija iz svoje dolžniške krize. Tudi po morebitnem discipliniranju Grčije krize evrskega območja še ne bo konec. Novice iz Aten razveselile reševalce dolžniške krize.