Intelektualno lastnino neustrezno vrednotimo

Stroški zaščite so v primerjavi s tem, kaj finančno lahko ta prinese podjetju, minimalni.

Objavljeno
21. september 2012 23.09
Barbara Pavlin, gospodarstvo
Barbara Pavlin, gospodarstvo

Ljubljana – Vrednotenje intelektualne lastnine, sploh znamk, je pri nas še v povojih. Medtem ko je v ZDA tradicija vrednotenja znamk že zelo dolga, v Evropi v tem prednjačita Nemčija in Francija.

Barbara Pavlin

»Po naših informacijah skoraj nihče nima intelektualne lastnine primerno ovrednotene. Vse, kar se v bilancah izkaže, so stroški za licence za druga podjetja, mogoče še za kakšno lastno, a teh je zelo malo,« pravi Robert Kordić iz Urada RS za intelektualno lastnino.

Med vzroki za takšne razmere pri nas bi lahko našteli nezavedanje o pomembnosti zaščite in vrednotenju intelektualne lastnine (IL) ter miselnost, da so postopki zapleteni in dragi. Stroški zaščite so, kot opozarja v. d. direktorja Urada RS za intelektualno lastnino (UIL) Luka Novak, v primerjavi s tem, kaj finančno lahko ta prinese podjetju, minimalni. Težava je tudi to, da v podjetjih nimajo (pravih) kadrov, ki bi se s tem področjem ukvarjali. Izkušnje kažejo, da dokler podjetje ne naleti na težave, se z zaščito in vrednotenjem svoje intelektualne lastnine ne ukvarja kaj dosti.

Privlačna za investitorje

Morda pa je težava tudi to, ker vrednotenje IL spada med tako imenovana neopredmetena sredstva v bilanci podjetja in je v končni fazi tudi obdavčeno. »Neopredmetena sredstva v bilancah pri nas še vedno nimajo takšnega pomena kot na zahodu. V ZDA v svoje bilance te vrednosti vključujejo že od nekdaj,« pravi Luka Novak, ki poudarja, da je treba pri vrednotenju svojih znamk paziti, da so ovrednotene realno, ne fiktivno. »V končni fazi, ko gre za prodajo podjetja oziroma posameznih znamk, ceno določi trg,« opozarja Novak. Ovrednotenje znamke je torej pomembno tudi z vidika prodaje. »Zaščito in ovrednotenje IL nam daje pogajalsko pozicijo za ponudbo znamk v prodajo,« pravi Novak. Poleg tega je zaščitena in ovrednotena IL privlačna tudi za investitorje. Pravzaprav je to za podjetja, ki delujejo ali vstopajo na mednarodni trg, nujno.

Vrednotenje znamk je proces, ki mora potekati celostno z razvojem podjetja. Znamka z leti lahko pridobiva vrednost, saj za seboj nosi marsikaj (nabor strank, storitev, ugled ...), zato je treba vsako leto z vsako bilanco prevrednotiti svojo IL. Če si to seveda lahko privoščimo glede na to, da gre za prihodek in obdavčitev.

Vrednotenje intelektualne lastnine pa ni tako preprosto. Kordić pri tem omenja študijo za znamke, v kateri so podatke o fiktivnem podjetju posredovali več družbam, ki se ukvarjajo z vrednotenjem znamk, in dobili zanimivo velik razpon vrednosti njegovih znamk.

Tri metode vrednotenja

Med metodami za oceno vrednosti IL Tadej Černivec iz Tehnološke agencije navaja tako imenovano stroškovno metodo, pri kateri seštejemo vse možne stroške, ki smo jih do zdaj imeli s tehnologijo in intelektualno lastnino. »Razlikovanje med tehnologijo in IL je na tem mestu zelo pomembno, saj je lahko patent ali druga oblika zaščite hkrati tudi vse, kar se bo licenciralo,« poudarja Černivec in dodaja, da je metoda sicer uporabljiva kot pomoč pri določanju cene, vendar ponuja šibko pogajalsko pozicijo, saj je omenjene stroške precej težko dokazovati.

Druga je metoda dohodka, ki pozna več pristopov k izračunu (neto sedanja vrednost, metoda Monte Carlo, Real Option ...). »Metoda vključuje oceno prihodkov, ki jo dajatelj in prejemnik pravice pričakujeta kot posledico tehnologije glede na stopnjo razvitosti ponujene tehnologije, tržnega tveganja, trženja, verjetnosti tožbe na patent in še mnogih drugih dejavnikov,« razlaga Černivec. Vrednost večine sklenjenih licenčnih pogodb po tej metodi znaša od 0,5 do pet odstotkov letnega prometa. Metoda neto sedanje vrednosti je še uporabna za izračunavanje pavšalnega zneska vrednosti, ki ga prinaša neka tehnologija, in je ustrezno zmanjšana na neto sedanjo vrednost.

Princip pri primerjavi cen oziroma metodi trga je enak tistemu, ki ga uporabljamo, ko kupujemo – na primer solato (primerjam ceno, kakovost ...). Seveda je primerjanje vrednosti tehnologij veliko bolj kompleksno in precej težje primerljivo. »Toda kljub temu je pogosto mogoče najti članke in druge vire o tem, kakšne licenčnine ali pristojbine se plačujejo za sorodne tehnologije. Ključni izziv pri tej metodi je najti primer prodaje licence, ki je primerljiv z vašim,« opozarja Černivec.

Najpogosteje se kot način plačila pojavljajo plačila v pavšalnem znesku in v obliki odstotkov od prihodkov ali dobička. »Ti dve metodi plačil omogočata več kombinacij, ki jih podjetja uporabljajo pri načinu plačila,« pravi Černivec in dodaja, da so daleč najpomembnejši dejavnik pri definiciji končne ocene ravno pogajanja. Ta predstavljajo le delček celotnega procesa licenciranja, vendar so hkrati tudi najpomembnejši.