Janusz Lewandowski: Kriza in egoizem

Gospod komisar, gospodarske napovedi za Unijo, še posebno pa za evrsko območje, se spet močno slabšajo, gospodarstva se krčijo, brezposelnost, predvsem med mladimi, je velika in se še kar povečuje. Je proračun EU pravo orodje za reševanje teh težav v času recesije v obliki črke W?

Za krizo v Evropi je več vzrokov – in za njeno rešitev tudi ni enega samega čudežnega orožja. Če hočemo najti pravo mešanico gospodarskih politik za Evropo, ne moremo govoriti le o varčevanju. Nujno je, da članice EU pridobijo zaupanje finančnih trgov, a zraven moramo imeti tudi realističen program za gospodarsko rast in delovna mesta, še posebno za mlade. Prepričan sem, da to pomeni tudi ponovno odkritje evropskih strukturnih in kohezijskih skladov. Ti so prava investicijska politika za Evropo in glavni vir naložb v številnih državah. Recimo, v Sloveniji se iz teh sredstev financira 40 odstotkov javnih naložb.

Kako pa učinke naložb iz evropskega proračuna vidijo ljudje po Evropi?

Bruselj je morda videti daleč. Pred kratkim sem bil v Cadizu na atlantski obali Španije. Ko vidite Bruselj iz Ljubljane, Cadiza ali Gdanska, se vam lahko zdi zelo daleč. A EU lahko vidite skozi projekte iz kohezijskih in strukturnih skladov. To je prisotnost Evrope, to je koristnost Evrope, z njimi lahko pripravite predvidljiv načrt za neko naložbo v vaši regiji. To pripomore k stabilnosti naložb in jih spodbudi, opogumi. Saj, kot ste omenili, v Evropi so makroekonomski trendi v letih 2012 in 2013 precej pesimistični.

Evropski proračun znaša približno odstotek BDP v Uniji (v letu 2012 znaša 129 milijard evrov). Je to premalo, ravno prav ali preveč?

Glede na nove odgovornosti Unije težko rečemo, da je dovolj. A biti moramo realistični, živimo v času varčevanja. V času, ko smo predstavili proračun za novo sedemletno obdobje 2014–2020, junija 2011, to ni bil seznam novoletnih želja, ampak predlog, kako narediti več Evrope z bolj ali manj enakim proračunom.

Princip je zelo preprost: vzeli smo porabo v letu 2013, v zadnjem letu zdajšnjega proračunskega obdobja, jo pomnožili s sedem in upoštevali le inflacijo. Tako želimo tudi v prihodnje zadržati realno porabo na ravni iz prihodnjega leta. Pomembno je, da se v novem proračunskem obdobju pogovarjamo tudi o zgornjih mejah porabe, limitih, kot jih poznamo na kreditnih karticah.

Vsa Evropa zdaj varčuje in reže proračunsko porabo. Ali se zmanjšujejo tudi izdatki iz evropskega proračuna za evropsko komisijo in drugo evropsko administracijo?

Treba je razčistiti nekatere predsodke in nerazumevanja. Stroški za administracijo znašajo 5,8 odstotka proračuna Unije. Prepričan sem, da so v številnih občinah v Sloveniji administrativni stroški v proračunu primerjalno višji. To pomeni, da 94 odstotkov proračuna prihaja iz držav članic in se redistribuira nazaj v države članice, kjer imajo prednost tiste manj premožne, ki so pod evropskim povprečjem. Tudi kar zadeva število zaposlenih, jih je, recimo, več v administraciji mesta Pariz kot v institucijah Unije. Seveda moramo biti pri porabi zmerni. Lahko obljubim, da bomo prihodnje leto, po 50 letih povečevanja števila službenih mest v EU, prvič zabeležili nasproten trend. Padec ne bo velik, ker imamo nove zadolžitve, pridruži se nam še Hrvaška, a kljub temu bo leto 2013 začetek postopnega zmanjševanja števila služb v ustanovah Unije.

Kaj pa sama sestava proračuna EU? Še vedno ga gre skoraj polovica za enotno kmetijsko politiko. To povzroča upravičene kritike od tistih, ki menijo, da bi morali spodbujati izobraževanje, znanost, nove tehnologije itd. Kaj pravite?

Imajo prav. Proračun Unije moramo posodobiti, kakor nam narekuje 21. stoletje. A kmetijstvo je bilo prioritetno na samem začetku evropskega proračuna, zanje je bilo tedaj namenjenih skoraj 80 odstotkov denarja. Zdaj gre zanj 40 odstotkov, naš načrt pa je, da ta delež zmanjšamo na tretjino, 33 odstotkov.

Evropska sredstva za financiranje kmetijstva, neposredne subvencije in sklade za razvoj podeželja znašajo 77 odstotkov porabe za kmetijstvo v Evropi. To pomeni, da samo 23 odstotkov denarja za te namene prispevajo države iz svojih proračunov. Za raziskave in razvoj evropski proračun prispeva le sedem odstotkov, državni proračuni pa 93 odstotkov. Kmetijstvo je bilo že od vsega začetka zvezna politika Unije, z jasno podporo kmetom in podeželju, da bi povečali kakovost življenja na teh območjih in ljudi motivirali, da ostanejo tam.

Evropski proračun ima vgrajenih več konfliktov: boj za deleže med različnimi lobiji (kmetijski, tehnološki itd.), različne poglede med državami, ki so neto plačnice, in onimi, ki so neto prejemnice. Kako vi kot komisar upravljate te konflikte?

Moja vloga je, da skupaj s kolegi pripravim načrte za naprej in pri tem, kot ste se pravilno izrazili, usklajujem in upoštevam diametralno različne interese. Ti so seveda v Evropi nekaj običajnega, saj jo zdaj najbolj ločujejo prav nesoglasja glede denarja. A investiranje v revnejša območja Evrope prinaša položaj win-win , ko vsi nekaj pridobijo, saj se države razvijajo, gradijo izvozne zmogljivosti. Recimo: Avstrija je veliko pridobila s širitvijo Unije na vzhod, nemške in skandinavske družbe kujejo dobičke s kohezijskimi projekti v t. i. novih članicah Unije. Na koncu zgolj proračunski tokovi ne pokažejo popolne zgodbe o ekonomskih koristih. Evropa kot takšna je zgodba win-win , to je podlaga za kompromis.

Če pogledamo podatke za Slovenijo, je jasno, da naša država ni dovolj izkoristila razpoložljivih evropskih sredstev. Kaj je šlo narobe? In kakšna so vaša priporočila našim politikom, da bomo bolje koristili evropski denar, ki ga zelo potrebujemo za financiranje naložb prav zdaj, ko smo spet v recesiji?

Nihče ni popoln. Z bruseljske perspektive lahko rečem, da imam težave z drugimi državami. Slovenija, tako kot druge članice, ni popolna, kar zadeva modro porabo evropskih sredstev, ima pa še nekaj časa – do leta 2015 –, da porabi sredstva, ki so na voljo.

Tukaj nisem kot svetovalec slovenski vladi, vem pa, kakšni so problemi. Nekaj tehnične pomoči smo dali Grčiji, Romuniji in Bolgariji, mislim pa, da Slovenija te stvari lahko reši s pomočjo lastnih izkušenj. Vsekakor pa bi bilo za Slovenijo dobro, da se izogne razveljavitvi projektov iz svoje »nacionalne ovojnice« [zaradi časovnega poteka rokov]. Od Slovenije pričakujem dobre projekte in dobre zglede, ki bodo prepričali davkoplačevalce iz Nemčije ali Skandinavije. Iz nekaterih držav imamo namreč kar nekaj slabih zgledov, zato od tako razvite in sodobne države, kot je Slovenija, pričakujem podporo in argumente, ki nam bodo v prid.

Naši evroskeptiki radi vlečejo vzporednice med EU in nekdanjo SFR Jugoslavijo pa med Brusljem in Beogradom, govorijo o neuspehu federalnih projektov. Kako jim odgovarjate?

To je popolnoma zgrešena in zgodovinsko neupravičena metafora. Iz vsaj dveh razlogov. Prvič, v Jugoslaviji je šlo za dezintegracijo, pri združeni Evropi pa gre za integracijo. Da bi prešli krizo, potrebujemo še več Evrope. Tudi Poljska je nekoč pripadala državam vzhodnega gospodarskega bloka SEV. A v nasprotju z njim je članstvo v Uniji prostovoljno, na podlagi lastnih interesov vsake države. Bolje je biti član družine – s tem, da prostovoljno prenesemo del svoje suverenosti, a imamo hkrati tudi nedvoumne koristi od članstva v Uniji. Ko potuješ skozi Slovenijo, vidiš materializirane koristi naložb iz evropskih sredstev. Slovenija je in bo tudi v prihodnji finančni perspektivi neto prejemnica evropskih sredstev, da drugih koristi niti ne omenjam.

Ali ste v Sloveniji opazili kakšno nepravilno uporabo evropskih sredstev?

Tudi to se dogaja. Zdaj gre za neki projekt – kako se že imenuje?

Stožice.

Da, tu gre za dve stvari. Ena je bila že pojasnjena. Šlo je za formalnosti, izpolnjevanje predpisov in s tem povezano izmenjavo informacij med Ljubljano in Brusljem. Odločili smo se, da denar za ta projekt sprostimo. No, zdaj pa gre za preiskavo v centru slovenske politike. Mi to skrbno spremljamo, slišati je različna pojasnila in upamo, da to ni velika zgodba za Evropo. Vaša odgovornost je, da razčistite sami med seboj, kaj se dogaja. Mi to zgolj opazujemo, saj ni naš posel, da smo del slovenske politike.

Bili ste poljski minister za privatizacijo. Še prej, v 80. letih, pa ste svetovali legendarnemu sindikatu Solidarnost. In kakšna je solidarnost v Evropi leta 2012?

Bojim se, da gresta kriza in egoizem z roko v roki. Težko je zdaj pričakovati solidarnost v pesimistični Evropi ali pa takšno optimistično Evropo, kakršna je bila po padcu berlinskega zidu. A pomisliti moramo na stroške – kakšni bi bili, če Unije ne bi bilo. O Uniji se razmišlja zgolj kot o danem dejstvu, to je pač človeško.

Toda Unija je fantastičen projekt – zagotavlja nam stabilnost in mirno življenje. Solidarnost potrebujemo, da premagamo krizo zaupanja v prihodnost. Evropske sanje po drugi svetovni vojni so bile, da vsaka generacija živi bolje kot naša, da naši otroci živijo bolje kot mi. Te sanje so zdaj izgubljene, mlada generacija je v krizi upanja. Ponuditi jim moramo priložnosti, drugače jih bodo zavedla populistična gibanja in napačni recepti iz preteklosti. To je resen problem za Evropo. Prisluhniti mora tistim, ki pravijo: Vrnite nam našo prihodnost!