Tiskane izdaje
Ljubljana – Na začetku prihodnjega leta se bo delodajalcem iztekel rok, v katerem so imeli možnost izplačevanja nižje minimalne plače in s tem možnost postopnega prehoda na izplačilo polne minimalne plače, ki po povišanju znaša 748,10 evra bruto oziroma 572,03 evra neto.
Zakon je namreč omogočal podpis sporazuma med delodajalcem in sindikatom o prehodnem obdobju, v katerem bi lahko izplačevali znižano minimalno plačo 698,3 evra bruto, če bi polna minimalna plača podjetju povzročilo velike izgube, ogrozila njegov obstoj ali povzročila odpoved pogodb o zaposlitvi večjemu številu zaposlenih.
Po podatkih svobodnih sindikatov je sporazum podpisalo 1611 delodajalcev oziroma 1,3 odstotka vseh podjetij in samostojnih podjetnikov. Ker je bilo leta 2010 v Sloveniji 271.000 samostojnih podjetnikov in 55.734 gospodarskih družb pomeni, da se je za podpis sporazuma za znižano minimalno plačo odločil res majhen delež delodajalcev, med večjimi, denimo, Alpina, Velana, Tosama, Beti, Iskra, Jelovica, Odeja, Lip Bled, Sintal, G7 in AMZS.
Prehod na izplačilo polne minimalne plače, ki naj bi februarja za mesec januar z upoštevanjem inflacije znašala približno 768 evrov bruto, bi po okvirni oceni zajelo približno od pet do šest tisoč zaposlenih, ki se jim bo plača prihodnje leto povišala za približno 50 evrov bruto.
Socialna kategorija
V združenju delodajalcev že od februarja 2010, ko je bil sprejet zakon o povišanju minimalne plače, opozarjajo, da številna podjetja dviga minimalne plače ne bodo zmogla.
Generalni sekretar združenja Jože Smole je ob tem večkrat ponovil, »da minimalna plača ni rezultat dela in ni določena na trgu, ampak je socialna kategorija, ki je določena administrativno«. Sindikati opozarjajo, da delodajalci zavajajo in da gre za plačilo za opravljeno delo, zato mora omogočati dostojno življenje.
Ob koncu prehodnega obdobja bodo posledice prehoda na izplačevanje polne minimalne plače najbolj čutili najbolj ranljivi, to pa so manjši delodajalci.
Igor Antauer, sekretar združenja delodajalcev obrtnih dejavnosti, celo predvideva, da nekateri manjši obrtniki ob že tako neugodnih pogojih na finančnih trgih, ob plačilni nedisciplini in nelojalni konkurenci, ki jo povzroča delo na črno, tega ne bodo zdržali. »Koliko žrtev bo prinesel ta ukrep, bomo natančno vedeli šele februarja, ko bodo prva izplačila za januar.«
Da se posledic vnaprej ne da predvideti, meni tudi Smole, ki si ne upa napovedati, za koliko podjetij bi to pomenilo odpuščanje ali celo stečaj oziroma prisilno poravnavo.
Nasprotno, sindikati vztrajajo, da dvig minimalne plače pred dvema letoma ni vplival niti na propad podjetij niti na povečano število brezposelnih. Dejstvo je, da so podjetja zelo povečevala svojo zadolženost zaradi krize in padca prodaje.
Velika zadolženost in z njo povezani stroški financiranja ob oteženem dostopanju do novih posojil so poslabšali plačilno sposobnost podjetij. V večini teh primerov je šlo za menedžerske prevzeme, ne pa za posledice visokih plač delavcev, meni Andreja Poje iz ZSSS.
Dodatki ne smejo v plačo
Ena od posledic dviga minimalne plače je bil precej povečan delež prejemnikov; februarja 2010 je minimalno plačo prejemalo 17.552 zaposlenih, marca 2010, ko je začel veljati zakon o povišanju, pa 43.323. Po zadnjih podatkih za september letos je bilo zaposlenih, ki so prejemali minimalno plačo, 41.045 oziroma 6,7 odstotka vseh zaposlenih.
Tudi v prihodnje bo minimalno plačo prejemalo večina delavcev v petem tarifnem razredu, za katerega je potrebna srednja izobrazba. V Sloveniji za prejemnike minimalne plače ni značilno, da imajo nizko izobrazbo, saj minimalna plača ne predstavlja tudi dejanskega plačnega dna.
Na minimalni plači so večinoma zaposleni v dejavnostih, v katerih prevladujejo ženske. Največji delež zaposlenih, ki so prejemali minimalno plačo, je bilo zaposlenih v predelovalnih dejavnostih (28,3 odstotka), v trgovini (15,5 odstotka) in gradbeništvu (10,5 odstotka). Minimalno plačo služi kar polovica zaposlenih v proizvodnji oblačil in skoraj 16 odstotkov zaposlenih v proizvodnji pohištva.
V ZSSS pozivajo, da je nujna sprememba definicije minimalne plače. V skladu z zakonom je minimalna plača plačilo za polni delovni čas, kar pomeni, da zajema vse dodatke za pogoje dela, za uspešnost in tudi dodatek na delovno dobo.
Edina izjema so nadure, kar povzroča veliko nezadovoljstvo med zaposlenimi, saj veliko zaposlenih prejema enako plačo, ne glede na različne pogoje in zahtevnost dela.
Na minimalni plači so večinoma zaposleni v dejavnostih, v katerih prevladujejo ženske.
