Kriza ne trka več na vrata, 
je že v dnevni sobi

Berlin – Tako v izjavi za Sky News pravi guverner britanske centralne banke Mervyn King, ki je v sredo naznanil prvo veliko rahljanje monetarne politike po letu 2009. Britansko finančno ministrstvo pa načrtuje tudi pomoč manjšim in srednjim podjetjem za spodbujanje rasti. Medtem ko Velika Britanija poskuša ukrepati, pa morajo evropski celinski politiki kljub vse večji nevarnosti še naprej »usklajevati« svoja stališča. Čeprav še ponavljajo, da je treba Grčijo rešiti, je videti, da tudi sami že vedo, da se čez glavo zadolžena država ne bo mogla rešiti brez poštenega reprogramiranja dolgov, kar lahko prinese tudi večje bančne izgube. Pri dokapitalizaciji bank naj bi pomagala tudi evropska komisija, Berlin, Pariz in druge prestolnice pa si očitno še niso edine, čigave nepremišljene banke se bodo pri odpisovanju dolgov okoristile na račun drugih. Pred še enim nemško-francoskim vrhom, napovedanim za nedeljo, kanclerki Angeli Merkel očitno niso všeč francoska prizadevanja, da bi okrepljeni reševalni sklad EFSF takoj po ustoličenju uporabili predvsem za krepitev svojih bank. Merklova poudarja, da bi morale posamezne države najprej porabiti svoj denar in se šele potem obrniti na EFSF.

Odkar so morale francoske in belgijske oblasti ta teden reševati skupno banko Dexia, čeprav je ta »odlično« prestala stresni test, pa je jasno, da je na evropskem bančnem bojišču res mogoče vse. Pri Moody's so tako v petek že znižali ocene vrsti britanskih in portugalskih bank, Mednarodni denarni sklad pa sodi, da bo v primeru grškega potresa za evropski bančni sistem potrebnih med 200 in 300 milijard evrov. Mogoče bo moral priskočiti na pomoč kar IMF, v prepričanju, da je nekaj treba ukreniti, in to hitro, pa se britanskemu guvernerju pridružuje tudi odhajajoči predsednik Evropske centralne banke Jean-Claude Trichet, ECB bo za nakupe obveznic držav v težavah namenila še štirideset milijard evrov, poleg tega pa ponudila posojila še bankam. V akcijo je ta teden šlo še nekaj svetovnih centralnih bank.

Očitno so iz vodstva ECB odstopili že vsi, ki mislijo, da ECB nima kaj iskati na trgu problematičnih državnih obveznic in da poplava poceni denarja prinaša predvsem inflacijo – ali celo kaj hujšega. Nasprotniki takšnih in drugačnih stimulov so namreč prepričani, da prav ti z manipuliranjem obrestnih mer spodbujajo k napačnim poslovnim odločitvam in nespametnemu potrošništvu – in opozarjajo, da je izbruh krize leta 1929, ki jo zdaj omenja celo guverner britanske centralne banke, sledil petletnemu »količinskemu sproščanju« ameriškega Feda.