Tiskane izdaje
Ljubljana - Znižanje bonitetne ocene državi iz A2 na Baa2 z negativnim izgledom, ki jo je podala bonitetna hiša Moody's je bilo pričakovano glede na stanje v bančnem sistemu in prezadolženih podjetjih, je za Delo povedal dr. Matej Lahovnik, nekdanji gospodarski minister. »Bistvo problema so državne banke, ki jih je treba sanirati in dokapitalizirati.«
Lahovnik je poudaril, da na znižanje bonitetne ocene niso vplivali makroekonomski podatki, saj je Slovenija glede javnofinančne kondicije v precej boljšem stanju kakor sta na primer Španija in Italija in to po vseh kriterijih: tako glede stopnje brezposelnosti, kot glede našega javnega dolga. Res pa je med zelo pomembnimi problemi Slovenije tudi njena majhnost in plitkost trga kapitala. »To je naš makroekonomski problem, saj je zaradi tega naša državna obveznica zelo nelikvidna, medtem ko je španska obveznica od slovenske precej likvidnejša. Tudi tuji analitiki opozarjajo na zelo slabo likvidnost slovenske obveznice, na t. i. islandski sindrom, ki se kaže v nezaupanju do malih držav in odprtih ekonomij s plitkim trgom kapitala« meni.
Bistveno je, poudarja Lahovnik, da država določi strategijo sanacije bančnega in finančnega sistema; tako bo poslala sporočilo, da ve, kaj je treba storiti in tudi s kakšnimi viri bo to naredila.
Tri možne sanacije bančnega sistema
Glede sanacije bančnega sistema Lahovnik vidi vsaj tri možnosti. Po prvi se lahko država sama spet zadolži na mednarodnih finančnih trgih in potem dokapitalizira državne banke. To so naredile tudi nekatere druge države, res pa je, da so že v naslednjem koraku sanirane državne banke tudi prodale z ustreznimi javnimi razpisi in se tako umaknile iz njihove lastniške strukture. Ob tem je največja zagata ta, ali se država za ta namen še lahko zadolži po še vzdržni obrestni meri, opozarja Lahovnik.
Druga možna rešitev je slaba banka, a tudi ob tem bi morale banke same prevzeti precej aktivnejšo vlogo, kakor so jo doslej.
Tretja možnost je iskanje tujih strateških partnerjev: bank ali finančnih institucij, pri čemer pa je seveda ključno vprašanje, po kakšni ceni bi lahko prodali novoizdane (dokapitalizacijske) delnice bank. Znano je, da so cene bančnih delnic že zdaj zelo podcenjene, da so pod njihovo knjigovodsko vrednostjo, hkrati pa se tuje banke zagotovo zavedajo, da lahko postanejo rešitelji v skrajni sili, zato bi lahko ponudile zelo nizko dokapitalizacijsko ceno za naše banke, če je ne bi že kar pogojevale. Ob tem Lahovnik spomni, da je tudi UniCredit banka, ena največjih evropskih bank, imela težave, saj je prodajala svoje delnice po manj kakor polovici njihove knjigovodske vrednosti.
Mali slovenski enroni
Eno od odprtih vprašanj, na katerega po mnenju Lahovnika sploh še nismo bili pozorni, pa je toleranca revizorjev, ki dopuščajo, da imajo podjetja in banke v svojih bilancah finančne naložbe vrednotene po njihovih nabavnih cenah, čeprav se je njihova cena na borzi zmanjšala že za polovico ali še več. Torej v podjetjih in tudi bankah niso opravili dovolj ustreznih slabitev. Lahovnik opozarja: »Menim, da je to ena od tempiranih bomb, ki sicer glasno tiktatka, a tega noče nihče slišati - ne v bankah, ne v podjetjih. Če to prevrednotite, je lahko podjetje naenkrat nesolventno, na aktivi se mu premoženje zmanjša in nastane luknja v njegovi bilanci. Vse to seveda lahko potegne za seboj zmanjšanje bonitetnih ocen in potrebe po dokapitalizacijah. Tu je lahko stanje zelo zaskrbljujoče in tu bi morala revizorska stroka kaj storiti. Zaradi tega problema je namreč lahko Slovenija dežela cele vrste malih enronov.«
Vsako odlašanje z jasnim odgovorom povečuje negotovost
Če bi se vlada odločila, da bo bančni sistem reševala tako, da se bo na mednarodnih trgih sama zadolžila in nato dokapitalizirala banke, mora tudi jasno povedati, da bo v naslednjih korakih prodala delnice saniranih bank. Tako so ravnale tudi druge države, tudi ZDA. Čas za slabo banko, ki ne nastane čez noč, je po Lahovnikovem mnenju zdaj precej manj ugoden, kot je bil še pred tremi leti.
Ali bo Slovenija morala zaprositi za mednarodno pomoč, da bo razrešila problem bančnega sektorja, je možno in bi tudi bila povsem legitimna možnost, če pač sama ne bi bila sposobna tega narediti. Kaj bi torej morala vlada nemudoma odgovoriti na sporočila agencij, ki so danes pritiskala na Slovenijo kot naslednjo državo, ki bo morala prositi za mednarodno pomoč? Lahovnik odgovarja: »Torej, povedati mora na kakšen način se bomo lotili sanacije bančno finančnega sistema, katero od omenjenih treh ali pa še kakšne možnosti bomo izbrali. Tako bi poslali sporočilo, da vemo, kaj moramo storiti. To bi bilo treba narediti čimprej, vsako odlašanje bo pesimizem in negotovost samo še dodatno stopnjevalo.«
