Tiskane izdaje
Berlin – Direktor inštituta Walterja Euckna in profesor ekonomske politike na Univerzi v Freiburgu Lars Feld je zaskrbljen zaradi krize evrskega območja. »Pri svetu strokovnjakov ne bi predlagali sklada za presežke dolgov, če ne bi videli nevarnosti, da sedanji ukrepi za evrsko območje morda ne bodo zadostovali.«
Tako je eden petih gospodarskih modrecev, ki svetujejo nemški kanclerki Angeli Merkel, povedal v intervjuju, ki ga bomo objavili v ponedeljkovi prilogi Dela Posel in denar. Feld in drugi modreci pa predlagajo tudi rešitve, med njimi predvsem omejitev zadolževanja in reforme trgov delovne sile.
Samo dan pred četrtkovim intervjujem za Delo so modreci nemški kanclerki predali radikalno pobudo, naj evrske države vse dolgove nad šestdeset odstotkov BDP prenesejo v poseben sklad in skupaj jamčijo zanje, bolj zadolžene države pa bi se morale obvezati, da bodo zavrle zadolževanje in najpozneje v dveh desetletjih sanirale svoje javne finance. Takšna odločitev bi zahtevala spremembe evropskih pogodb, je opozorila tudi Merklova, a so modreci prepričani, da s finančnimi vzvodi ni mogoče večno povečevati reševalnih skladov, Evropska centralna banka pa ne bi smela kupovati dolgov problematičnih držav, »saj tako izgublja verodostojnost in postavlja svojo neodvisnost na kocko«.
Kljub hudim težavam pa eden najuglednejših nemških ekonomistov trdno stoji za skupno evropsko valuto, in sicer takšno, kakršna je. »Sem absolutno proti,« je komentiral zamisli o močnem »severnem« in šibkem »južnem« evru. »Nemčija ima kot izvozno usmerjeno in mednarodno konkurenčno gospodarstvo zelo velike koristi od stabilne valute, ki je ne ogrožajo devalvacije ključnih trgovinskih partnerjev. S severnim in južnim evrom bi se vrednost prvega strmo povišala, nemška konkurenčnost bi se oslabila in nemiri na finančnih trgih bi bili še večji.« Profesor Feld tudi verjame, da je evro dober tudi za države v težavah: »Tako nizkih obresti, kot so jih uživale v mirnih časih pred krizo, niso še nikoli imele na voljo in to se lahko spet ponovi, če bodo izvedli jasno in prepričljivo politiko konsolidacije. Ne morete uživati kratkoročnih prednosti, ne da bi izvedli srednjeročno nujne strukturne spremembe!«
Za vzor teh eden od petih nemških modrecev predlaga kar svojo državo, ki je še pred desetletjem veljala za »evropskega bolnika«, zdaj pa drži pokonci vse evrsko območje. »V letih od 2003 do 2005 smo reformirali socialni sektor, še posebej sektor dela, in to se nam zdaj izplačuje. Nato pa smo konec leta 2008 sredi finančne krize sicer podprli gospodarstvo z močnim impulzom fiskalnopolitičnih ukrepov, hkrati pa smo se odločili tudi za zavoro zadolževanja.« Za profesorja Felda so poleg omejevanja zadolževanja bistvene reforme trga delovne sile. »Ko delodajalci in sindikati vidijo, da se konkurenčnost podjetij zmanjšuje, sami pripomorejo k boljšemu položaju in k večji konkurenčnosti podjetij. Dobra kvaliteta nemških proizvodov potem pomaga, da jih svet rad kupuje. Tudi za to so delno zaslužne reforme trga delovne sile, ki pa so bile pri petih milijonih brezposelnih tako in tako nujne. In zdaj lahko naše proizvode tako dobro prodajamo, ker nismo tako dragi kot druge države.«
Legalizacija dela na črno
Očitke, da so reforme, po Volkswagnovem direktorju znane pod nazivom Hartz I. do IV., krive za eksplozijo slabo plačanih delovnih mest, zavrača. »Če natančneje pogledate, smo z mini jobs predvsem legalizirali prejšnje delo na črno, še posebej v gospodinjstvih in storitvah. Z reformami pa smo ustvarili tudi prožnejši trg delovne sile, od dolgoročno brezposelnih, ki so sposobni delati, smo zahtevali in še zahtevamo, da se dajo na voljo na trgu dela. Tako smo zmanjšali plačila za brezposelnost in dobili sredstva, s katerimi delodajalcem dodajamo za zaposlovanje manj produktivnih. Tudi zaposleni v sektorju z nizkimi plačami na koncu dobijo dohodek, s katerim lahko živijo.«
Nekaj podobnega morajo po njegovem prepričanju narediti tudi države v težavah, ene (Grčija) bolj, druge, ki kot Italija že imajo konkurenčno gospodarstvo, pa manj. »Zlasti na severu Italije je gospodarstvo razmeroma konkurenčno, majhna družinska podjetja so kljub neugodnemu razvoju na trgu dela vedno znova z inovacijami dosegala konkurenčnost.« In Francija, ki so ji bonitetne hiše že zagrozile z znižanjem trikratnega A? Feld verjame, da bi Francija naredila pomemben korak k obnovitvi svoje konkurenčnosti že samo z odpravo zakona o 35-urnem delovnem tednu.
In Slovenija?
Bi naša država lahko bila del severnega evra ali pa bi morala v skrajnem primeru pristati v južnem – vsaj po mentaliteti in gospodarskih kazalnikih? »Dovolite mi, da mi na to vprašanje ni treba odgovoriti!« se je nasmehnil sogovornik. Ne morete uživati kratkoročnih prednosti evra, ne da bi izvedli nujne strukturne spremembe.
