Luknje v zagotavljanju varne hrane

Uzakonjena racionalizacija dela inšpekcijskih služb omogoča zlorabe in skrivanje težav.

Objavljeno
30. december 2011 07.49
Posodobljeno
02. januar 2012 08.00
Marjeta Šoštarič, gospodarstvo
Marjeta Šoštarič, gospodarstvo

Ljubljana – V Sloveniji se krepi zaupanje v doma pridelano hrano tudi zato, ker je menda kakovostnejša, bolj po našem okusu, bolj zdrava. A varna in zdravju neškodljiva mora tako in tako biti vsa na trgu ponujana hrana, porabnikovi izbiri in debelini denarnice pa je prepuščeno, po kateri bo posegel.

Varovalka za zagotavljanje varne hrane je nadzor, za katerega pa je težko trditi, da je dober in zanesljiv.

To so s svojimi ugotovitvami pri preverjanju dela ministrstva za zdravje in reviziji nadzora varnosti živil potrdili tudi na Računskem sodišču Slovenije. Na podlagi preverjanja sistema nadzora v preteklih dveh letih so zapisali, da ta ni dovolj obsežen in kakovosten, predvsem pa, da je bila velika napaka že to, da so nadzor nad varnostjo živil prepustili ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP).

To se je zgodilo s spremembo zakona o državni upravi (sprejet je bil leta 2009) s poudarjenim razlogom: racionalizacija in boljša preglednost delovanja služb na tem področju. Toda revizorji računskega sodišča so leto in pol po uveljavitvi tega zakona, ki je s politično kupčijo med tedanjima ministroma za zdravje in za kmetijstvo (Borutom Miklavčičem in Milanom Pogačnikom) prenesel večino inšpekcijskega nadzora in s tem tudi precejšen del laboratorijske analitike iz zdravstvenega v kmetijski resor, ugotovili, da ta cilj ni bil dosežen.

Zato kritika ministrstvu za zdravje, »ki se ni dovolj zavzelo za to, da bi ohranilo nadzor nad varnostjo vseh živil, in je v nasprotju z evropskimi usmeritvami ta nadzor, ob predlogu organizacijskih sprememb delovnega področja, prepustilo ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano«. Kakovostna in varna hrana je ključna za zdravje ljudi, zato bi, kot poudarjajo, morala biti pod nadzorom neodvisnih institucij.

»Od ministrstev smo hoteli pridobiti analize in podatke, ki bi utemeljevali odločitev vlade o prenosu pristojnosti, a jih ni bilo mogoče pridobiti, ker jih ni. Predlagatelji zakonskih sprememb so tovrstne spremembe načrtovali brez ustreznih analiz ter njihovo uresničevanje predvideli v nerealno kratkem času in sredi proračunskega leta.

Zato spremembe niso mogli ustrezno izpeljati. Ocenjujemo, da je tvegano, da nadzor nad varnostjo živil ni dovolj obsežen in kakovosten,« so zapisali v revizijskem poročilu. Ugotavljajo, da je v tem delu nadzora mogoče opaziti tudi veliko neskladje interesov, »saj gre pri prenosu nadzora na MKGP za samokontrolo nad vnašanjem pesticidov in drugih strupov v hrano«.

Zato je glede prehranske varnosti in zdravstvene zaščite prebivalstva to precejšnje tveganje. MKGP je tisto, ki predpisuje dovoljene količine pesticidov, uporabljenih v kmetijstvu za zaščito rastlin, po drugi strani pa tudi določa, kako se bo izvajal nadzor nad živili (način vzorčenja, določanje števila in mesta odvzetih vzorcev, določanje vrste škodljivih snovi, ki se nadzirajo v hrani in podobno). Revizorji pravijo, da s tem nastajajo možnosti zlorabe in skrivanje težav, saj so interesi pridelovalcev hrane lahko nezdružljivi z interesi njihovih uporabnikov.

Spremembe brez 
ustreznih analiz

Da so revizorji zadeli v bistvo problema, pove tudi dejstvo, da so na MKGP letos zmanjšali število vzorčenj za ugotavljanje ostankov pesticidov v živilih, čeprav so lanske analize vzorcev pokazale največ odstopanj (neustreznosti) prav pri ostankih pesticidov. Ena od ugotovitev revizorjev računskega sodišča je tudi, da superanaliz, ki so jih v preteklosti izvajali za preverjanje rezultatov analiz, ne delajo več. To pomeni, da ni več učinkovitega nadzora nad delovanjem nadzornih institucij. »Zato se lahko težave pokažejo šele takrat, ko je za zdravje ljudi že lahko narejena nepopravljiva škoda.«

(Ne)obvladovanje tveganja

S tem, ko sta prehranska politika in nadzor nad hrano združena pod streho resorja za pridelavo hrane, se je Slovenija požvižgala na pravilo, vzpostavljeno v evropskem sistemu za varnost živil: da se ocene tveganja za varnost živil izvajajo neodvisno od obvladovanja tveganj ter s sprejemanjem učinkovitih in pravočasnih odločitev politike v zvezi z obvladovanjem teh tveganj.

V Veliki Britaniji na primer ugotavljajo, da mora biti ministrstvo za zdravje odgovorno za prehransko politiko. Njihova agencija za varnost hrane pa je vladno neodvisno telo. Za podobno institucionalno rešitev v Sloveniji so si že pred desetletjem prizadevali tudi v Zvezi potrošnikov Slovenije s predsednico Bredo Kutin na čelu in v nadaljevanju tudi v posameznih političnih strankah, a so jih »povozili« interesi odgovornih (predvsem takratne državne sekretarke Vide Čadonič Špelič) na MKGP.

Šele odhajajoča vlada Boruta Pahorja se je s koalicijsko pogodbo obvezala (na zahtevo Zaresa in LDS), da bo preuredila sistem zagotavljanja varne hrane in krme tako, da pristojnosti ne bodo več porazdeljene med več ministrstev, temveč bodo obstoječe organe združili v neodvisno in strokovno samostojno institucijo. A se je namesto samostojne in neodvisne agencije na MKGP zgodil že dolgo prej načrtovani večinski prevzem nadzora nad varno hrano.