Finančna kriza: na pragu izgubljenega desetletja

Zadnje tedne se zdi, da se kot ponavljajoče se slabe sanje spet dogaja konec leta 2008, ko se je po septembrskem propadu newyorške investicijske banke Lehman Brothers začela svetovna gospodarska kriza. Le da vir dogajanja tokrat ni na drugi strani Atlantika, ampak v Evropi, natančneje v Grčiji. Helenska republika ni edini, je pa gotovo najhujši bolnik Evrope. Če pade, se pravi, če bo de facto bankrotu sledil še uradni bankrot, se bo skoraj brez dvoma začel nov krog krize.

Čeprav večini ljudi verjetno ni ravno vseeno, kaj se dogaja v Grčiji, jih bolj zanima, kakšne bodo posledice razpleta različnih scenarijev grške tragedije tukaj in zdaj, v Sloveniji. Zdi se, da si na ministrstvu za finance, instituciji, ki bi morala poleg tega, da deli državni denar, pripravljati tudi odgovor, kaj storiti, če stvari ne bodo potekale, kot predvidevajo, s tem kaj posebno ne belijo glave.

A finančni strokovnjaki, na primer član uprave Nove Ljubljanske banke Robert Kleindienst in ekonomist z ljubljanske ekonomske fakultete, kjer se ukvarja z monetarnimi zadevami, dr. Igor Masten, sta precej bolj črnogleda od pomirjujočih tonov z ministrstva za finance. Menita, da je bankrot Grčije mogoč, celo verjeten, Sloveniji pa se ne obeta nič dobrega.

Bankrot Grčije

Na začetku je treba povedati, da je Grčija v resnici že bankrotirala. Brez obsežnih svežnjev pomoči ne bi mogla več izpolnjevati svojih obveznosti. Z mednarodno pomočjo sta se iz vode, ki jima je že tekla v grlo, izvlekli tudi Irska in Portugalska, vendar je bila razsežnost težav v teh dveh primerih veliko manjša. Na pomenku o osebnih financah v sredo je Kleindienst menil, da so možnosti za bankrot Helenske republike polovične. »Mislim, da so možnosti za bankrot Grčije več kot polovične. Takšne so možnosti za nekontroliran, kaotičen bankrot,« pa nam je povedal Masten.

Nekontrolirani bankrot bi se zgodil, če se Grčija s financerji ne bi dogovorila o nadaljnji pomoči. S tem bi jo po Mastenovih besedah odsekali od finančnih trgov. Ker je država zadolžena pri različnih bankah, bi se zgodil nov likvidnostni šok, krč. Zaustavitev denarnih tokov bi se lahko selil tudi v druge države, kakršni sta prav tako na zelo majavih finančnih nogah stoječi Italija in Španija. Takšen bankrot bi imel po Mastenovem mnenju globalne posledice – verjetno bi bile hujše kot posledice padca Lehman Brothersa – in bi neizogibno pomenil nov cikel finančne krize ter zdrs v še eno recesijo.

Malo boljša možnost bi bil urejeni bankrot. Pri tem bi se vedelo, koliko dolgov bodo Grčiji odpisali – kar pomeni, da bi se sedanji posojilodajalci lahko za tolikšen del denarja obrisali pod nosom – in pripravili niz ukrepov, ki bi jih sprožili takoj ob razglasitvi bankrota. S temi ukrepi bi s plasiranjem denarja na trge preprečili prej omenjeni krč in okužbe drugih držav, podaljšali čas odplačevanja in podobno. Obrambni zid ne bi bil popoln, vendar bi bil takšen scenarij veliko boljši kot kaotičen bankrot Grčije.

Na ministrstvu za finance so nam odgovorili, da odzive na položaj v problematičnih državah pripravljajo in izvajajo skupaj na ravni držav članic področja evra in Evropske unije ter Evropske centralne banke. Kolikšne so možnosti, da bi Grčija ali katera druga država bankrotirala, pa niso ocenili.

Smrt evra

V to, da bi takšen ali drugačen razplet grške in še kakšne krize vodil v razpad skupne evropske valute, ne verjame nihče. Odločilno vlogo pri tem ima Nemčija. Za največje evropsko gospodarstvo je evro brez dvoma koristen. V kakršnihkoli razmerah bi bila marka gotovo vredna več, kot je evro, zato bi bil nemški izvoz dražji, kot je zdaj. Prav izvoz pa je glavni motor izboljševanja razmer v njihovem gospodarstvu. Zato je Kleindienst menil, da je to, da Nemčija daje največ denarja za reševanje Grčije, pošteno; od evra ima največjo korist in naj za njegovo trdnost tudi največ prispeva. Kljub temu pa misli, da obstaja četrtinska možnost za izstop katere od članic iz evroobmočja. Prva kandidatka je seveda Grčija, potem pa Portugalska.

Tudi Masten se strinja, da bankrot Helenske republike ne bi prinesel propada evra. Ne samo zato, ker ta država predstavlja samo dva odstotka gospodarstva območja, ampak tudi iz zgodovinskih vzrokov. Skupna valuta ni le produkt Evropske unije, ampak njene korenine segajo že v drugo polovico 19. stoletja. Od takrat se je zgodilo vse mogoče, od dveh svetovnih vojn do neštetih finančnih kriz. Masten meni, da zgodovinski spomin na obdobja številnih nestabilnosti, ki so vodile v skupno valuto, še ni popolnoma zbledel. Mogoče pa je, da evroobmočje ne bo več takšno, kot je zdaj, se pravi, da bo članic manj. Vendar je Masten prepričan, da prostovoljno ne bo izstopila nobena.

Na ministrstvu za finance so nam odgovorili, da so tveganja glede propada skupne valute zelo omejena, ker imajo članice območja evra izjemno velik interes za njegovo ohranitev. »Evro je relativno zelo stabilna valuta, katere vrednost v primerjavi z ameriškim dolarjem je še vedno znatno višja kot ob nastanku.«

Vpliv na Slovenijo

Seveda bankrot Grčije, posebno nekontroliran, ne bi bil brez posledic za Slovenijo. Kreditni trgi bi zamrznili, kar pomeni, da si niti Slovenija ne bi več mogla izposojati denarja in da bi se morali proračunski prihodki in odhodki takoj izenačiti. Popolni krč kreditnih tokov bi z zelo težko macolo udaril slovenske banke. Te so še vedno precej odvisne od izposoje denarja na mednarodnih trgih in bi ostale brez virov. »Če zdaj ugibamo, ali v Sloveniji je ali ni kreditni krč, bi v tem primeru ugibanja odpadla. Krč bi bil popoln,« je prepričan Masten.

Vendar brez posledic ne bi bil niti nadziran bankrot. Slovenija grškim posojilodajalcem jamči za del odplačila posojil, če jih ta ne bi mogla vrniti sama. Do zdaj je takšnih jamstev za dobrih 300 milijonov evrov. Če bi torej odpisali grške dolgove – govori se o odpisu od dveh do šestih desetin –, bi Slovenija morala bankam in Mednarodnemu denarnemu skladu plačati od 60 do 180 milijonov evrov.

Tega denarja država nima v žepu, saj si ga izposoja že za kritje tekočih proračunskih izdatkov. Morala bi si ga torej izposoditi na mednarodnem finančnem trgu. Po Kleindienstovem mnenju ima Slovenija kljub vsem težavam še vedno razmeroma dober kreditni rating – čeprav sta ji ga bonitetni hiši Moody's in Fitch pred kratkim znižali – in je v primerjavi z drugimi članicami Unije še vedno nizko zadolžena, čeprav se dolg kar hitro povečuje; zdaj je 45,2-odstoten. Tudi po Mastenovem mnenju ima država še vedno kreditni potencial za kritje morebitne zgrešene naložbe v Grčijo, vendar bi moral biti bankrot balkanske sočlanice EU kontroliran, da denarni trgi ne bi zmrznili.

Kljub temu pa ne Kleindienst ne Masten vsaj kratkoročno ne vidita dobrih časov za Slovenijo. Po mnenju prvega bo prihodnjih deset let za državo izgubljeno desetletje, predvsem kar zadeva gospodarsko rast in na splošno izboljševanje življenja prebivalcev. Na vprašanje, ali gre Slovenija po grški poti, Masten odgovarja: »Nesporno. Bonitetne ocene niso padle, ker bi bila Slovenija prezadolžena ali bi imela ekscesen deficit. Padle so, ker nič ne stori, da bi se stvari izboljšale.«

Nekoliko manj črnogledi so na ministrstvu za finance. Po njihovem prepričanju je ključni element, s katerim bi preprečili grški scenarij, stabilnost oziroma obvladljivost javnih financ. Njihovo urejanje naj bi potekalo po načrtih, vendar so dodali: »Če ne bi sprejeli potrebnih ukrepov za prilagoditev izdatkov leta 2012 in v nadaljevanju ter s tem dali znamenje, da Slovenija obvladuje svoje javne finance, bi se lahko tveganja za zniževanje zaupanja finančnih trgov občutno povečala.«