Nemška Bundesbank proti »italijanizaciji« ECB

Berlin – Centralne banke imajo za dosego svojih ciljev na voljo milijarde, včasih pa kakšen od centralnih bankirjev strelja le še s svojo nemočjo. Govorice, da predsednik nemške Bundesbanke Jens Weidmann razmišlja o odstopu, kažejo, da nekateri pri uveljavljanju »nemške« monetarne politike računajo predvsem na nemško javnost.

Weidmann verjame, da je edino poslanstvo ECB boj proti inflaciji, tako kot je to vedno počela njegova Bundesbank, v svetu evropske centralne banke pa ima le en (zelo osamljen) glas. Velika večina podpira predsednika Maria Draghija, ki namerava naznaniti kupovanje državnih obveznic s pomočjo reševalnih skladov EFSF in ESM. Tako naj bi znižali obrestne mere tam, kjer te državam »grozijo« z bankroti, za zagovornike tradicionalne nemške vloge centralnih bank pa je to »italijanizacija« ECB.

Ta gigantski spopad za usodo Evrope je najbrž v ozadju govoric o skorajšnjem odstopu Jensa Weidmanna. Zagovorniki »nemškega« pristopa opozarjajo, da je tudi Banca d’Italia v sedemdesetih letih minulega stoletja masivno kupovala državne obveznice, inflacija pa je vse desetletje presegala deset odstotkov, vrednost lire v primerjavi z drugimi valutami je padala, dolg države pa eksplodiral.

Kdorkoli razširja govorice o morebitnem Weidmannovem odstopu, najbrž računa na običajne Nemce, ki so doslej verjeli v zavarovanje svojih prihrankov pred inflacijo. Nemški kolektivni spomin tudi še iz weimarskih časov pomni grozljive hude politične posledice hitrega naraščanja cen.

Weidmanna ne more ignorirati niti nemška kanclerka Angela Merkel, ki sicer bolj ali manj soglaša z Draghijevim načrtom, dokler v zameno dobiva varčevanje in reforme v prezadolženih državah. »Seveda podpiram čim večji vpliv našega centralnega bankirja Jensa Weidmanna v ECB,« zdaj pravi kanclerka, zaradi česar si je od nedavnega italijanskega člana izvršilnega odbora ECB Lorenza Binija Smaghija prislužila ukor, da se je spustila do same meje neodvisnosti centralne banke.

Toda, ali meja ne prestopajo prav centralni bankirji? Tako kot v Italiji sedemdesetih in osemdesetih let tudi ECB v prezadolženih evrskih državah vse bolj vodi gospodarsko politiko – namesto šibke vladne politike. V časopisu Frankfurter Allgemeine Zeitung navajajo glavnega ekonomista Commerzbank Jörga Krämerja, ki verjame, da se lahko takšen pristop obdrži največ pet, deset let: »Inflacija uniči prihranke, umetno ustvarjena konjunktura se sesuje vase in brezposelnost začne naraščati.«

Jörg Asmussen in drugi pa menijo, da prav visoke cene španskih in italijanskih državnih obveznic, po njihovem prepričanju posledica neupravičenega strahu pred razpadom evra, preprečujejo pretakanje denarja ECB v gospodarstvo teh držav. Po drugi strani pa kritiki opozarjajo, da si je ECB od začetka evrske krize že nabrala za več kot dvesto milijard obveznic držav v težavah, pa to ni prineslo trajnega olajšanja, poleg tega pa so visoke obrestne mere edini bič za prisiljevanje prezadolženih držav k omejevanju državne potrošnje ter h gospodarskim reformam.

Ker so ti spori enako vroči kot na začetku krize, nekateri celo napovedujejo, da bo predsednik Draghi v četrtek samo pripravil teren za prihodnja posredovanja na trgu državnih obveznic, tudi zato, ker še čaka na razsodbo nemškega ustavnega sodišča o ESM.