O zaščiti je treba razmišljati že v fazi ideje

Ljubljana – Po mnenju Boštjana Figueroe iz urada za intelektualno lastnino mora vodstvo podjetja zelo dobro poznati možnosti, ki jih ponuja sistem pravic intelektualne lastnine, in kako ga smiselno uporabiti za doseganje poslovnih ciljev ter pridobivanje in ohranjanje konkurenčnih prednosti podjetja.

Že na ravni idej, razvoja in raziskav, pred vstopom na trg oziroma pred zaščito pravic IL, mora podjetje, pa tudi raziskovalci, razmišljati o tem, ali podobna rešitev že obstaja in je na trgu, na katerega vstopa, zaščitena. Kar 80 odstotkov vseh tehničnih informacij je namreč zapisanih v javnodostopnih patentnih bazah podatkov na spletu. Osnovne poizvedbe lahko opravijo v podjetjih sami, za bolj poglobljene pa so primerni strokovnjaki. Poizvedb, ki jih dobijo v urad za intelektualno lastnino (UIL), je relativno malo.

Ne pozabite zavarovati poslovnih skrivnosti

O intelektualni lastnini je treba razmišljati še pred zaščito s patentom, znamko ali modelom. Vsako idejo, izum, know-how, poslovno skrivnost, postopek, tehnično študijo, formulo, skico, program, poslovni načrt in podobno se lahko zavaruje s sklenitvijo pogodbe o zaupnosti. Po besedah Maje Žnidaršič iz Tehnološke agencije Slovenije (TIA) se kot (precej) pogost problem v praksi pokažejo, na primer, obiski poslovnih partnerjev ali različni študijski obiski, pri čemer se morda lahko razkrijejo različne informacije in procesi, ki so del t. i. know-howa podjetja. »Če se podjetje tega problema ne zaveda dovolj dobro, lahko (ne)namerno pride do kopiranja delovnih procesov oziroma celo organizacije, ki ima neko dodano vrednost,« razlaga Žnidaršičeva. Podoben problem je lahko tudi najem zunanjih strokovnjakov za analiziranje poslovanja, razni inšpekcijski obiski oziroma pregledi na terenu ipd.

Zato je pomembno, da podjetje oziroma posameznik že pred odločitvijo o načinu zavarovanja intelektualne lastnine pridobi dovolj informacij o tem, ali je intelektualno lastnino sploh smiselno zaščititi (npr. kakšni bi bili stroški proizvodnje, koliko je zainteresiranih investitorjev, pod kakšnimi pogoji bi bilo izdelek mogoče spraviti v prodajo …). »Vsako poslovno srečanje, na katerem se pogovarjate o izdelavi morebitnega prototipa ali nove tehnologije, se lahko smatra kot javno razkritje. Ker potrebnih informacij ne moremo pridobiti, ne da bi vsaj delno razkrili vsebino naše ideje, je zato smiselno že pred kakršnimikoli pogovori skleniti pogodbo, ki bo pripomogla k temu, da razkrite informacije ostanejo zaupne in da se omeji ali prepove njihovo nadaljnje posredovanje,« svetuje Žnidaršičeva.

Vzorec pogodbe o zaupnosti je mogoče najti na spletu. »Če vzorcem ne zaupamo ali jih ne razumemo, je priporočljivo, da se pred sklenitvijo pogodbe o zaupnosti posvetujemo s pravnim strokovnjakom, ki nam lahko tudi pripravi ustrezno pogodbo glede na konkreten primer. Pogodba se lahko sklene tudi ustno, vendar je priporočljivo, da se zaradi boljše možnosti dokazovanja v primeru spora, volja strank ustrezno zapiše,« pravi Žnidaršičeva. Pogosto se pogodbe o zaupnosti sklepajo tudi med delodajalci in delojemalci ali pa se klavzula s tako vsebino vključi že kar v pogodbo o zaposlitvi.

Pogodba o zaupnosti ne more nadomestiti katere od zakonskih oblik za zavarovanje intelektualne lastnine in nikakor ni alternativa patentu (ali katerikoli drugi obliki industrijske lastnine), omogoča pa pridobitev potrebnih informacij in nekaj dodatnega časa, za lažjo odločitev o primernem načinu varstva. »V primeru, ko razpolagate s patentibilno obliko intelektualne lastnine, ki veliko obeta, patentno prijavo vložite čim prej, če je možno že pred pristopom do potencialnih investitorjev, ki take pogodbe največkrat niti ne bodo podpisali,« dodaja Žnidaršičeva.

Enotni evropski patent menja pravila igre

S patentom zaščitimo tehnični izum, ki je nov, na inventivni ravni in industrijsko uporabljiv. Patentno varstvo pri nas se lahko pridobi na tri načine, in sicer z vložitvijo nacionalne prijave na Uradu za intelektualno lastnino, z vložitvijo evropske patentne prijave pri Evropskem patentnem uradu in z vložitvijo mednarodne prijave pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino (WIPO). Patent ob plačilu ustreznih pristojbin lahko traja največ 20 let.

Za zdaj ima patent teritorialni značaj, kar pomeni, da velja v državi, kjer je bil podeljen. Junija pa se je na politični ravni uveljavila odločitev o sistemu enotnega evropskega patenta, ki bo tako predvidoma zaživel aprila leta 2014. To bo po besedah Roberta Kordića iz UIL pomenilo za lastnike patentov manjše stroške pridobitve in tudi uveljavljanja pridobljenih pravic, a bo hkrati omejilo njihovo svobodo delovanja, saj bo en patent veljal avtomatično v vseh 25 državah, Italija in Španija se novemu sistemu nista pridružili. Lani je bilo le okoli tri odstotke vseh podeljenih evropskih patentov validiranih in s tem veljavnih tudi v Sloveniji. »Če bo namesto treh to naenkrat sto odstotkov, se bo prostor, v katerem podjetja s svojim delovanjem ne bodo kršila pravic drugih, bistveno zmanjšal. Ne bo več možnosti, da bi delali nekaj, kar je patentirano drugje, pri nas pa ne,« opozarja Kordić in izraža bojazen, da slovenska podjetja (še) niso dovolj pripravljena na spremenjena pravila igre.

Tudi zato je urad začel intenzivneje promovirati pomen celostnega pristopa k IL, pri čemer sodeluje z večino podpornega okolja: Gospodarsko zbornico Slovenije in območnimi zbornicami, inkubatorji, pisarnami za prenos tehnologij, s tehnološko agencijo Slovenije (TIA) ter Javno agencijo za podjetništvo in tuje investicije (Japti) in slovenskimi inovatorji.

Podobno je z zaščito modelov in znamk, le da pri teh že obstaja model skupnosti in znamka skupnosti, pri čemer ena prijava velja za vseh 27 držav članic EU. Za Slovenijo je na regionalni ravni najzanimivejši evropski Urad za usklajevanje na notranjem trgu (OHIM) s sedežem v Alicanteju v Španiji, prek katerega je mogoče pridobiti varstvo znamke za celotno območje EU.