Plin, ki bo Unijo in Rusijo povezoval več desetletij

Berlin, Ljubljana – Ko je nemška kanclerka Angela Merkel z ruskim predsednikom Dmitrijem Medvedjevom odpirala plinovod Severni tok, je govorila o partnerstvu med Evropsko unijo in Rusijo, ki bo strani kljub prizadevanjem za raznovrstnost virov energije povezovalo več desetletij. »Pred nami je svetla prihodnost,« je povedal Medvedjev.

Severni tok, ki je po besedah Merklove največji projekt gradnje energetske infrastrukture našega časa, je bil dolgo kontroverzen projekt. Poljska in male baltske države so imele gospodarske, politične in varnostne zadržke. Predvsem na Poljskem je bila razširjena bojazen, da jim bo v primeru zapletov v meddržavnih odnosih Moskva zaprla plinske pipe, ne da bi pretrgala preskrbo Nemčije kot ključnega kupca. Leta 2006 je tedanji poljski obrambni minister – danes je na položaju vodje diplomacije – Radosław Sikorski plinovod primerjal kar s paktom Hitler-Stalin.

V Berlinu so očitke o želji, da bi s plinovodom obšli Poljsko in druge države, strahove do politike Kremlja zavračali, češ da je Severni tok evropski projekt za boljšo preskrbo celotne stare celine s plinom. EU si sicer načelno prizadeva za čim večjo diverzifikacijo preskrbe s plinom, da bi zavrla rastočo energetsko odvisnost od Gazproma. Krepiti hoče energetske povezave z Alžirijo, Norveško, srednjeazijskimi državami. Ena od poti do manjše odvisnosti od Rusije (odvisnost je že tako obojestranska) naj bi bil projekt Nabucco, ki je tekmec Gazpromovega Južnega toka.

O Nabuccu cinično

O Nabuccu se tako ruski premier Vladimir Putin kakor Gerhard Schröder, ki vodi nadzorni svet Severnega toka, izražata cinično, češ, projekt obstaja samo na papirju in ima še prazne cevi (nima zagotovljenega plina). Vrednost projekt je ocenjena na približno osem milijard evrov. Med partnerji v projektu je nemški energetski konecrn RWE, za katerega v okviru projekta lobira nekdanji nemški zunanji minister v Schröderjevi vladi Joschka Fischer.

Po drugi strani Nabuccov glavni tekmec, Gazpromov Južni tok (ki bo speljan od Črnega morja čez Balkan do Srednje Evrope), dobiva čedalje bolj prepoznavno podobo. Zaživel naj bi čez štiri leta, pri njem bi, v skladu s sporazumom, podpisanim septembra v črnomorskem Sočiju, z Gazpromom sodelovali nemški Wintershall, Eni iz Italije in francoski EdF. Da Gazprom pri izvozu ne bi bil skoraj v celoti odvisen od evropskih kupcev, Moskva krepi energetske vezi s hitro rastočimi azijskimi gospodarstvi.

V Nemčiji ima preskrba s plinom (v energetski mešanici ima 21,8-odstotni delež) poseben pomen v okviru velikega energetskega preobrata, povezanega s postopnim izklopom vseh jedrskih elektrarn v prihodnjih desetih letih. Da bi dosegali podnebne cilje in zmanjševali delež premoga, poleg hitrega razvoja obnovljivih virov načrtujejo gradnjo do okolja prijaznejših plinskih elektrarn. Kakšna je vloga ruskega plina, je Nemčijo pred kratkim z zbadljivim tonom opozoril sam Putin. Severni tok da bo imel takšne zmogljivosti, kot jih ima enajst jedrskih elektrarn...

Nemčija dobiva iz Rusije tretjino plina. V celotni EU se delež giblje okoli 25 odstotkov. S Severnim tokom bo delež ruskega plina še večji. Ko se razpravlja o rastoči odvisnosti od Gazproma, ki je pod nadzorom Kremlja, v nemški vladi opozarjajo, da je Rusija že več desetletij stoodstotno zanesljiv dobavitelj in da nikoli ni bilo nobenih težav v preskrbi. Kljub temu se nemški energetski velikani, ki imajo pogodbe z Gazpromom, pritožujejo nad visokimi cenami. Njihova višina je sicer strogo določena v dolgoročnih pogodbah in je odvisna od gibanj cen nafte.

Kakšni bodo učinki poglabljanja vezi z Rusijo? Strokovnjak za Rusijo iz nemškega združenja za zunanjo politiko Alexander Rahr v svoji novi knjigi Hladni prijatelj zagovarja tezo, da ima Rusija za Evropo in še posebno za Nemčijo čedalje večji pomen. Od vzpostavljanja političnih in gospodarskih odnosov z njo je bila menda odvisna varnost in blaginja stare celine, ZDA so kot tradicionalni partner Evrope med finančno krizo oslabljene in njihov pomen se po Rahrovi oceni zmanjšuje. Rusija je po drugi strani največja država na svetu z veliko surovinami in željo po tehnološki modernizaciji v navezi z Evropo.

»Evropski plinovod«

Konzorcij Nabucco (Nabucco Gas Pipeline International GmbH) je oktobra konzorciju Shah Deniz 2 poslal celostni predlog transporta plina iz Kaspijskega bazena. Reinhard Mitschek, direktor konzorcija Nabucco, je dejal, da je prepričan, da je plinovod Nabucco najboljša izvozna pot za zemeljski plin iz Azerbajdžana in tudi drugih držav, predvsem na Bližnjem vzhodu. »Nabucco je najboljši projekt južnoevropskega plinskega koridorja, je stroškovno izvedljiv in konkurenčen. Politična podpora in stabilnost je dodeljena s pogodbo, ki za 50 let zavezuje vseh pet tranzitnih držav, poleg tega so podpisane tudi dvostranske pogodbe,« pravi Mitschek.

Začetek gradnje Nabucca je predviden za leto 2013, prvi plin pa naj bi po njem stekel leta 2017. Gradnja je sicer odvisna od pogodb za dobavo plina. Delničarji Nabucca (OMW, MOL, Transgaz, Bolgarski energetski holding, RWE in BOTAS) se še pogajajo za dobave.

Dolgoročno naj bi po Nabuccu teklo od 10 do 20 milijard kubičnih metrov azerbajdžanskega plina, približno enaka količina plina pa še iz Turkmenistana in Iraka. V konzorciju Nabucco še vztrajajo, da bi Južni tok ne prispeval k diverzifikaciji virov plina za Evropsko unijo. Nabucco in Južni tok sta neodvisna drug od drugega in eden ne more nadomestiti drugega. V Gazpromu tudi dodajajo, da bosta oba plinovoda še premalo za vse evropske potrebe.

Južni tok gre naprej

V družbi Plinovodi, ki sodeluje v projektu Južni tok, so povedali, da aktivnosti v projektu v senci današnjega odprtja prve cevi Severnega toka tečejo z nezmanjšano dinamiko. »Družba Plinovodi je seznanjena z izdelavo konsolidirane študije izvedljivosti celotnega projekta Južni tok s poudarkom na delu projekta Južni tok na ozemlju Slovenije, pri čemer partnerja v slovenskem delu projekta, družbi Gazprom OAO in Plinovodi, v tej fazi projekta ne ugotavljata posebnih novosti ali novih dejstev glede na vse že javno predstavljene informacije o poteku projekta in vključenosti držav, vključno s Slovenijo,« pravijo v Plinovodih.

Sebastian Sass, predstavnik za javnost v projektu Južni tok, je razkril, da je študija izvedljivosti celotne trase končana, s tem pa je določena tudi trasa plinovoda. Objavili pa je še niso, ker so morali vključiti še podmorski del trase, vendar jo bodo predvidoma kmalu.

Takrat bo tudi dokončno jasno, ali bo Slovenija postala tranzitna država za zemeljski plin ali jo bo Južni tok obšel. Ali bo v Južni tok štela druga cev plinovoda skozi Slovenijo, ki jo Plinovodi že gradijo, še ni jasno. Vendar je krepitev plinovodne hrbtenice pomembna ne glede na to, saj gradnjo sofinancira tudi Evropska unija v okviru projekta odprave ozkih grl na prenosnih plinovodnih sistemih, zagotavlja pa tudi zanesljivost in diverzifikacijo dobav.

Prvi plin naj bi po zadnjih zagotovilih po Južnem toku stekel konec leta 2015. Del plinovoda po kopnem (1600 do 2540 kilometrov, odvisno od trase, ki še ni popolnoma določena) bo po predvidevanjih stal 10 milijard evrov, del po morju (923 kilometrov) pa 5,5 milijarde evrov. Prihodki iz plinovoda naj bi znašali milijardo evrov na leto, davki, ki jih poberejo države, pa 0,3 milijarde evrov na leto. Zmogljivost Južnega toka bi na vstopu v Bolgarijo znašala 63 milijard kubičnih metrov na leto, na koncu plinovoda pa od 20 do 22 milijard kubičnih metrov na leto.