Tiskane izdaje
Ljubljana - Nizka stopnja samopreskrbe s hrano povečuje našo ranljivost, prehransko varnost lahko okrepimo z boljšim poslovnim modelom, ki bo povezal razpršeno pridelavo in povečal lokalno preskrbo. K temu lahko izdatno prispevajo dobri odnosi med proizvajalci, trgovino in potrošnikom. Kot je na posvetu o lokalni preskrbi s hrano - pripravili so ga na ljubljanski ekonomski fakulteti v okviru raziskovalnega projekta Konkurenčnosti Slovenije 2006-2013 - dejal minister za kmetijstvo Dejan Židan, je za razvoj lokalno pridelane hrane pomembna nadgradnja lojalnosti potrošnika, pozitivno diskriminatorna zakonodaja in poslovna organiziranost pridelovalcev.
Kako pomembna je samopreskrba, je ponazoril s primerom letošnjega pomanjkanja sladkorja v Evropi, ko preprosto ni bilo več skupnega trga. »Ko minister v živo opazuje, kako vsaka država poskrbi zase, tiste brez lastne proizvodnje pa ostanejo na čistini, spoznava neverjetni končni učinek uspešnosti EU in skupnega trga,« je sedanje razmere na prehranskem trgu EU plastično ponazoril minister.
Tako kot v drugih državah krepijo lokalno preskrbo, ki je postalo pomembno zagotavljanje lastne prehranske varnosti, bo morala ravnati tudi Slovenija. Čeprav stoodstotne preskrbe z doma pridelano hrano nikoli ne bomo imeli, lahko imamo takšen obseg proizvodnje, da ljudje ne bodo lačni, je dejal minister. Lokalno pridelana hrana obenem pomeni varovanje okolja, povečuje prehransko varnost, tudi število zaposlenih, hkrati pa potrošniku omogoča dostop do sveže hrane.
»V zadnjih dveh desetletjih sunkovitega razvoja kmetijstva v Sloveniji se nam je zgodil fiasko, da nam je iz krompirjeve dežele, ki je imela več kot 130-odstotno stopnjo samopreskrbe, uspelo priti na 'fenomenalnih' 66 odstotkov. Pri zelenjavi nam je v tem obdobju uspelo priti s skoraj 70-odstotne samopreskrbe na dobrih 30 odstotkov pa še kar nekaj podobnih primerov je.«
Ob vprašanju, kaj smo naredili narobe, da se je to zgodilo, je minister dejal, da gotovo ni vzrok, da bi v Slovenijo pripeljali premalo denarja iz skupne evropske politike, saj je naša država vstopila v EU izjemno sinhronizirana v kmetijstvu. »Ko so se odpirali evropski predalčki, smo iz vsakega lahko pobrali denar. Končni učinek tega je, da na letni ravni izplačujemo 144 milijonov evrov in da je k temu treba dodati še program razvoja podeželja (sedemletno obdobje izplačevanja) v višini 1,2 milijarde evrov, od tega je 78 odstotkov evropskega denarja. To je po izračunih intervencij iz evropske kmetijske politike na hektar toliko, da je pred nami samo Malta, ki ima specifične pogoje za kmetovanje.«
Ostane nam torej velika nuja po izboljševanju konkurenčnosti in potreba po uspešnih poslovnih modelih, je dejal minister in kot zgled navedel lanski začetek povezovanja žitne verige z že letos precej večjim tržnim pridelkom pšenice, ki niti na svetovnem in evropskem trgu ni več preprosto dosegljiva. Za večji delež preskrbe trga z doma pridelano hrano pa je pomembna tudi ozaveščenost potrošnikov (in ustanov, ki kupujejo zanje), da bodo v ponudbi na trgu posegali po slovenskih pridelkih.
V Sloveniji je cena hrane v primerjavi z drugimi državami članicami EU v povprečju nižja, zato ni izključeno, »da smo 'deležni' predatorskega napada na trg, ki izčrpava slovenskega pridelovalca hrane«. To naj bi se dogajalo pri dobavah moke iz sosednje države pa tudi pri mesu in mesnih izdelkih. Zato je za zaščito domače pridelave pomembno tudi ustrezno delovanje in ukrepanje regulatorja trga.
