Tiskane izdaje
V gostilni nekje v okolici Ljubljane sedijo kleni kmečki možaki in modrujejo. Ne o letini ali pretopli, kmetovanju nenaklonjeni zimi, ampak o zloveščem seznamu Brede Kutin. »Ja, gnoj sem res malo podražil. Sem ga moral. Jurja je bil; če bi bil zdaj po štiri evre, sem na izgubi, pa sem ga postavil na okroglo, na petaka. Me pa ja ne bo dala zato na seznam!?« Zaskrbljenost na zgubanem obrazu je bila pristna. Ampak gnoj ostane po pet evrov, vsaj do nadaljnjega. Poučen utrinek.
Črni seznam nesorazmernih podražitev nas je pripeljal od trgovcev in proizvajalcev zamrznjenega krompirčka, tako rekoč od iskanja dlake v jajcu, do bistva: do dražje jutranje kave, opoldanske malice in večernega piva. Novo valuto smo prevzeli zelo uspešno, brez zapletov, inflacijska nevarnost pa ostane. Pravzaprav se je pokazalo, da se tudi v Sloveniji ponavlja scenarij prvih prevzemnic evra, vendar (za zdaj) manj boleče. Problematične so predvsem gostinske storitve, pripravljena hrana, parkirnine. Prvi, najmočnejši val podražitev (v času velikega poka) je mimo, zapisan je na omenjenem seznamu. Po tujih izkušnjah bo drugi pljusknil nekaj mesecev po uvedbi evra. Zato je nujno ohraniti visoko stopnjo budnosti na vseh ravneh. V interesu države je, da zaradi previsoke inflacije ne bi pokvarila svojih maastrichtskih dosežkov, v interesu ljudstva pa, da se mu življenje ne bi pretirano podražilo. Kajti plače se zgolj zaradi evra ne bodo zvišale.
Pa potegnimo črto pod najpomembnejšo fazo uvajanja evra: Kaj so dosegle institucije, ki spremljajo cene, od ZPS do statističnega urada, združenj, zbornic itn.? Da se ponudniki (vsaj večina) bojijo priti na črni seznam. Da potrošniki kritično in natančno opazujejo cene ter drugače vrednotijo (in pobirajo) tudi drobiž. Še več. Dobili so voljo za obvladovanje scene in zato tuhtajo, kaj jim je storiti: lahko zamenjajo lokacijo za cenejšo ali gredo preprosto manj pogosto v gostilno.
Je to malo ali dovolj? Če bomo potrpeli s kakšno kavo manj vsaj toliko časa, dokler se ne zbudijo junaki, ki bodo poiskali svojo konkurenčno prednost v nižjih (znižanih) cenah, bo to kar lep dosežek. Če pa je kdo pričakoval, da inflacijski prirastek lahko spravimo na ničlo, je pač pričakoval nemogoče.
