Tiskane izdaje
Berlin – »Mislim, da trgi slavijo že to, da so še živi,« o evroobmočju in njegovem zadnjem reševalnem paketu pravi harvardski ekonomist Kenneth Rogoff, eden redkih, ki so napovedali tudi ameriško nepremičninsko krizo. »Kmalu se bodo spet začeli pojavljati dvomi.«
Videti je, da se po pravem ognjemetu, ki je sledil četrtkovemu bruseljskemu dogovoru, to že dogaja. Kot poroča tudi Delova dopisnica Zorana Baković, ni niti najmanj odločeno, da bo Kitajska, ki so jo slavnostno naznanili kot morebitno rešiteljico, sodelovala. Če je to res, bodo morali v primeru težav velikih držav, kot sta Italija ali celo Francija, za pomoč zaprositi Mednarodni denarni sklad ali celo Evropsko centralno banko. Prvo je za celino, ki je ponavadi poučevala druge, poniževalno, drugo sporno, saj se številni Nemci počutijo nelagodno že zaradi sedanjih izrednih nakupov problematičnih obveznic in sumijo, da hočejo zapravljivci samo prikriti svoje zapravljanje. Po drugi strani pa Italijani in Francozi navajajo, da je evro edina velika valuta brez popolnega zaledja centralne banke.
Kritiki spominjajo, da so evropski voditelji letos že dvakrat, marca in julija, slavili »vsestransko rešitev«, a so morali kmalu ugotoviti, da svetovni investitorji niso tako zadovoljni kot oni. V petek je morala Italija, ena od tistih držav, ki reforme za zmanjšanje svojega prevelikega dolga šele obljublja, za 8,5 milijarde obveznic spet sprejeti višjo ceno. »Največji sedanji problem je, da banke še niso zmogle najti dodatnega denarja, in če ga ne bodo, bodo morda propadle,« je za tiskovno agencijo Bloomberg komentiral David Moss iz F & C Asset Management, ki sama upravlja približno 8,5 milijarde evrov. Že ti dve vsoti povesta, kakšna so razmerja na mednarodnih finančnih trgih.
Trg obveznic ali dobro deluje ali pa večinsko propade, opozarjajo tisti, ki menijo, da tudi dvajsetodstotno zavarovanje obveznic problematičnih držav ne bo privabilo investitorjev. In celo pri odpisu grških dolgov se je Mednarodni finančni inštitut, ki se je pogajal v imenu zasebnega bančnega sektorja, menda obvezal le, da bo »deloval pri razvoju konkretnega prostovoljnega sporazuma«. Nič čudnega torej, če tudi nemška kanclerka Angela Merkel zdaj sporazum opisuje kot »dober skupni paket za prihodnje korake«, ameriški predsednik Barack Obama, ki zaradi velike vpletenosti ameriških investitorjev pri zavarovanju evropskih dolgov tudi natančno opazuje boj evroobmočja za obstanek, pa govori o »kritičnih temeljih« za preprečitev globalnega gospodarskega padca.
Zato pa so se nad svojo porabo že zamislili tudi Francozi. Predsednik Sarkozy napoveduje, da bo zaradi nižje rasti in s tem povezanega manjšega priliva v državno blagajno kmalu iskal načine za dodatno varčevanje in dodatne dohodke.
