Tiskane izdaje
Cena projekta TEŠ6 se je od leta 2006 do danes dvignila s 600 milijonov evrov na 1,3 milijarde evrov. Okoljevarstveniki opozarjajo, da niso bili upoštevani ekološki učinki pri analizi smotrnosti projekta, o rentabilnosti dvomijo tudi nekatere ekonomske študije. Ob projektu se lomijo politična kopja, s tako imenovanim »šaleškim lobijem« na čelu.
A TEŠ6 ni prvi velik projekt v šaleški dolini, ki je sprožil burne odzive. Zelo podobna je zgodba iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko si je takratni šaleški oziroma velenjski lobi pod vodstvom nekdanjega partizanskega borca in dobitnika več visokih državnih odlikovanj Franca Leskoška prizadeval za gradnjo Energokemičnega kombinata Velenje (EKK).
Zgodbo sta v več delih opisala zgodovinarja Božo Repe in Jože Prinčič. Zaradi prevelike odvisnosti od poslovanja s tujino so se kmalu po drugi svetovni vojni začele pojavljati ideje, da bi v Velenju zgradili obrat za pridobivanje plina iz lignita, stranski produkt pa bi bile še osnove za kemijska gnojila ter električna energija, bencin in kurilno olje. Projekt je bil konec štiridesetih let ekonomsko smiseln (z ekološkim vidikom takšnih projektov se v tistih časih niso ukvarjali), a takrat zanj niso imeli denarja. Zato ga niso vključili v tako imenovano prvo petletko gospodarske aktivnosti. Kljub pomanjkanju denarja sta Rudnik premoga Velenje in Termoelektrarna Šoštanj leta 1954 sklenila, da se sama lotita izvedbe projekta. Elaborat projekta je bil razvit šele leta 1960.
Čedalje dražja investicija
V šestdesetih letih so bile razmere na trgu energentov že drugačne: v Alžiriji in na Nizozemskem so odkrili velike zaloge poceni zemeljskega plina, zato projekt EKK ni bil več rentabilen. To so spoznale tudi banke, ki niso kazale zanimanja za financiranje projekta. Kljub temu je velenjskemu lobiju politike uspelo prepričati o smiselnosti projekta, med drugim tudi z organiziranjem in financiranjem simpozijev domačih strokovnjakov, katerih sklepi so potrjevali smotrnost investicije v EKK. Predvideni stroški gradnje so medtem rasli: od dobrih 21 milijard takratnih dinarjev leta 1960 na 36 milijard leta 1963, kar je pomenilo kar 6 odstotkov celotnega BDP Slovenije. Šest odstotkov BDP bi leta 2011 pomenilo več kot 2,1 milijarde evrov. Posojila za začetni nakup opreme za EKK so na podlagi političnega pritiska dale Splošna gospodarska banka (SGB) in nekatere tuje banke, zavarovala jih je Jugoslovanska investicijska banka. A SGB ni imela dovolj denarja za celotno financiranje projekta, ki je bil takrat še večja investicijska obremenitev za Slovenijo, kot je danes TEŠ6. Banka je tako financirala projekt le od konca 1964. do sredine 1965. leta, nato pa ji je zmanjkalo sredstev. Predvideni stroški investicije so medtem zrasli na 45 milijard, leta 1966 celo že na 77 milijard. Dvignila se je tudi predvidena cena velenjskega plina, s prvotnih 15 dinarjev na 25 dinarjev na enoto.
EKK kot huda
Kljub temu, da so nekateri poslanci zahtevali ugotavljanje osebne odgovornosti za škodo, se komisija, ki je bila ustanovljena s tem namenom, do osebne odgovornosti vpletenih ni opredelila.
EKK podoben TEŠ6?
Gradnja EKK je nekoliko podobna gradnji TEŠ6, meni Jože Prinčič. V obeh primerih so k izvedbi projekta prigovarjali močni politični lobiji, kar je zameglilo ekonomska dejstva in odločanje o investiciji. Razlika pa je to, kot pravi Prinčič, da se takrat ni kradlo. V šestdesetih letih je bil glavni problem, da investitorji niso mogli pridobiti natančnih podatkov, ali je investicija ekonomsko rentabilna, zato so v mnogo primerih, tudi v primeru EKK, investirali na slepo. Pri TEŠ6 pa imamo dokaj dobre ekonomske ocene projekta, ni pa jasno, koliko je projekt podražila korupcija.
