Tiskane izdaje
Na francosko-nemškem vrhu je konkretne obrise dobila tako imenovana gospodarska vlada območja evra. O takšni strukturi, ki bi med drugim tesneje povezovala gospodarske in finančne politike članic, se razpravlja že dolgo. Sarkozy je pojasnil, da naj bi se voditelji članic evroobmočja evra redno sestajali dvakrat na leto.
»Prava gospodarska vlada« naj ne bi bila povsem ločena od obstoječih institucij EU. Tako Berlin in Pariz za prvega voditelja gospodarske vlade z mandatom dveh let in pol predlagata predsednika evropskega sveta Hermana Van Rompuya.
Merklovi je uspelo prepričati Sarkozyja o uvedbi tako imenovane zavore zadolževanja, da bi v denarni uniji dobili kulturo javnofinančne stabilnosti po nemškem zgledu. V Nemčiji so namreč že pred dvema letoma kar v ustavo zapisali, da po letu 2016 primanjkljaj na zvezni ravni (dežele po letu 2020 sploh ne bodo več smele biti zadolžene) lahko znaša največ 0,35 odstotka BDP. Takšno ali podobno ureditev naj bi vpeljale vse članice območja evra, menda do prihodnjega poletja.
Novi pakt stabilnosti
Odločno sta se zavzela za novi pakt stabilnosti, ki bo po načrtih bolj učinkovito preprečeval ekscesno zadolževanje. Voditelja sta napovedala, da naj bi se Francija in Nemčija kot zgled začeli še tesneje povezovati na davčnem področju (načrti za enako obdavčitev podjetij) in pri pripravljanju proračuna.
Berlin in Pariz sta dosegla še soglasje o uvedbi davka na finančne transakcije v območju evra. Z njim bi vsaj nekoliko obremenili banke in druge finančne akterje, ki so se doslej lahko bolj ali manj ognili bremenom reševanja krize.
Po vsej Evropi in še zlasti v nemški notranji politiki je zadnje dni razvnemala strasti uvedba skupnih evropskih obveznic. Takšna skupna odgovornost za dolgove je v očeh njenih (čedalje več) privržencev neizogibna za rešitev dolžniške krize. Oba ključna evropska voditelja sta zamisel odločno zavrnila. Sarkozy je, denimo, bentil, da jo zagovarjajo tiste države, ki so naredile najmanj za konkurenčnost.
Za Merklovo je vsaka razprava, tudi o evroobveznicah, dobrodošla, če, živimo v demokraciji. A zamisel, zaradi katere bi Nemčija morala dražje plačevati svoje zadolževanje (javnofinančne grešnice bi do denarja prišle ceneje), je odločno zavrnila. V »sedanji fazi« da evrobveznice niso pravi korak. Žgočo razpravo o njih je povezala predvsem s pričakovanjem mnogih, da bi krizo rešili z veliko rešitvijo, z enim zamahom.
