Slaba banka: za zdaj več argumentov proti kot za

Ljubljana – Slovenskim bankam se letos hitro slabša kakovost posojil, ki so jih dale podjetjem. Konec avgusta so njihove nedonosne terjatve do podjetij, tiste, ki zamujajo več kot 90 dni, znašale že približno 4,5 milijarde evrov. Kako naprej, z dokapitalizacijami bank, prevzemi ali morda s tako imenovano slabo banko?

»Nedonosne terjatve do podjetij, ki so razvrščene v [najslabši] bonitetni skupini D in E, so pri slovenskih bankah avgusta letos znašale 1,7 milijarde evrov oziroma 6,8 odstotka vseh terjatev bank do nefinančnih družb. Če pa kot nedonosne terjatve opredelimo vse tiste, ki zamujajo s plačilom več kot 90 dni, je konec avgusta njihov delež dosegel 18,3 odstotka vseh terjatev bank,« so nam pojasnili v Banki Slovenije.

Slaba posojila vodijo v izgube bank in odpise kapitala, lastniki bank morajo zato ukrepati na različne načine, praviloma z dokapitalizacijami. Skrajna možnost za očiščenje bančnih bilanc je tako imenovana slaba banka. Ta predpostavlja prenos slabih terjatev bank na slabo banko, to je državno agencijo, ki z nekim diskontom odkupi slabe naložbe in jih upravlja, banke pa v zameno zanje dobijo državne obveznice. Ta rešitev je za davkoplačevalce najdražja.

BS za ukrepe, ki ne 
bremenijo javnih financ

V Banki Slovenije poudarjajo, da je ustanovitev slabe banke le ena od možnosti, kako se odzvati na probleme bančnega sistema z vse slabšo kakovostjo naložbenega portfelja. »V primeru koncentracije slabih naložb v majhnem številu bank je načelno lahko ukrepanje na ravni posamezne banke oziroma bank primernejše kot ustanovitev slabe banke. Ključne pri presoji različnih možnih ukrepov so njihove posledice na javne finance.« V BS menijo, da je treba najprej izčrpati vse možnosti reševanja bank v težavah, ki ne bremenijo javnih financ oziroma ne prispevajo k povečevanju javnega dolga. »To so na primer dokapitalizacija z zasebnimi viri, pripojitev k drugi banki, združitev z njo ali prevzem. Če se vsi tovrstni ukrepi izkažejo za neprimerne ali neizvedljive, je nato pri odločitvi o načinu posega v bančni sistem ključna presoja države.«

Gospodarstveniki in bančniki o slabi banki

Ali potrebujemo slabo banko, smo povprašali predsednika uprave NLB Boža Jašoviča. »Kdaj se lahko odločimo za slabo banko? Takrat ko je banka tako zasičena s slabimi naložbami, da sta ogrožena njena denarni tok in likvidnost. Tedaj ni druge izbire kot slaba banka. Vendar ta pomeni angažiranje fiskalnih sredstev in dodatni angažma države, za to potrebujemo denar. S slabo banko so povezane številne tehnične dileme: ali res nekdo bolje upravlja slab portfelj bank, je to neka neodvisna agencija ali pa banka to vendarle lahko stori sama; seveda za to potrebuje amortizer, kapital, da lahko naredi stvari, ki so potrebne. Vendar to pomeni, da lahko banka sama opravi konverzije, odpise, prestrukturiranje in še vedno preživi.«

Članica uprave Nove KBM Manja Skernišak pravi, da zaradi hitrejšega slabšanja odplačilne sposobnosti dolžnikov v banki operativno in pravno krepijo posebno organizacijsko enoto za prestrukturiranje in izterjavo tveganih naložb. Ali podpirajo ustanovitev slabe banke? »V Novi KBM smo veseli vseh pobud, ki bodo pripomogle k stabilnejšemu okolju za poslovanje finančnih institucij. Ko bodo predlogi ukrepov podrobneje konkretizirani, jih bomo preučili in se do njih opredelili,« odgovarja.

Tudi v Abanki ne komentirajo možnosti ustanovitve slabe banke, saj s predlogom niso seznanjeni. V Gorenjski banki pa pravijo, da imajo svoj portfelj ustrezno strukturiran in nimajo potrebe po slabi banki.

Predsednica uprave Probanke Romana Pajenk meni, da Slovenija ne potrebuje slabe banke: »Tudi če slabe naložbe prestavimo v slabo banko, jih bo treba upravljati. Največja napaka je razmišljanje, da bomo v slabi banki terjatve takoj dobili poplačane. Ne bomo. Življenje kaže, da je treba s slabimi terjatvami resnično delati, kreditojemalcu dajati nasvete, iskati rešitve in pomagati, da bo v prihodnosti obveznosti do banke tudi poravnal.«

Mnenja gospodarstvenikov o potrebi po slabi banki so različna. Ustanovitelj Robotine Group Devid Palčič ji nasprotuje: »To je velika neumnost. Gre za prenašanje obveznosti od jasno definiranih nosilcev teh obveznosti k nejasno definiranim oziroma za nacionalizacijo.«

Predsednik uprave Simobila Dejan Turk meni, da je »težko vse, kar je bilo slabega, prevaliti na novo ustanovo, treba je zagotoviti, da bo vsaka banka dobra«.

Po drugi strani je predsednik uprave Iskre Dušan Šešok prepričan, da bi bila slaba banka pozitiven ukrep, ki bi »prispeval k bolj čistim relacijam«.

Tudi direktor Sijaja Renato Krajnc jo podpira: »To je zelo dobra ideja. Podjetja v težavah namreč potrebujejo tako bančno podporo, ki bi jo slaba banka lahko zagotavljala.«

Aljoša Tomaž je v okviru Združenja bank Slovenije pripravil, kot pravi, alternativo slabi banki. Vzpostavil je zasebno strukturo, ki bo upravljala naložbe bank. Sestavil je mednarodno ekipo petih ljudi, v posameznih projektih bi se vključevali tudi strokovnjaki za posamezne panoge. Njihov cilj bi bil restrukturirati podjetje in povečati njegovo vrednost, tako da bi ga v dveh do petih letih, odvisno od razmer na trgu in prestrukturiranja, prodali. Po Tomaževih besedah bi ga prodali strateškemu partnerju, drugemu skladu ali z javno prodajo delnic. »Zdaj se pogovarjamo za prvi primer,« je dejal Tomaž, ki ni hotel razkriti, za katero podjetje gre. Po njegovem mnenju v Sloveniji ni predpostavk za slabo banko: »Ta se ustanovi, ko je kapital blizu nič, nič ali celo negativen.« Tako je bilo pred dvajsetimi leti, ko Ljubljanska banka ni imela kapitala, s potencialnimi obveznostmi pa je bil ta – tako kot tudi pri KBM – negativen.

Stiglitz: Davkoplačevalski »denar za smeti«

V Evropi imamo zadnja leta dva primera tako imenovane slabe banke, oba sta zelo draga. Prvo so decembra 2009 ustanovili na Irskem in jo poimenovali National Asset Management Agency (NAMA). Nanjo so prenesli za kar 77 milijard evrov zastrupljene aktive iz petih irskih bank, v zameno pa izdali za 54 milijard evrov državnih obveznic. Irski primanjkljaj v državnem proračunu se je lani povzpel na dobrih 32 odstotkov BDP. Kasneje se je izkazalo, da so terjatve slabše od predvidevanj, zato so bile potrebne dodatne intervencije države.

Znan je tudi nemški primer, ko so slabo banko ustanovili izključno za reševanje nesolventne nepremičninske velikanke Hypo Real Estate (HRE). Ta je v letih 2008 in 2009 izkazala skupaj za 7,5 milijarde evrov izgube. Evropska komisija je julija letos odobrila državno pomoč za HRE v višini kar 175 milijard evrov; od tega je bilo deset milijard namenjenih za kapitalske injekcije v slabo banko, 20 milijard za reševanje slabih naložb, 145 milijard evrov pa za zagotavljanje likvidnosti.

Nobelovec za ekonomijo Joseph Stiglitz pravi, da država s slabo banko daje davkoplačevalski denar za smeti (cash for trash). Willem Buiter iz London School of Economics pa poudarja, da »bi si irska vlada morala prizadevati za dobro, ne pa za slabo banko. Slaba banka je vedno slaba zamisel, saj pomeni, da vlada prevzame terjatve do vseh posojilojemalcev in ustvari moralni hazard.«