Tiskane izdaje
Ljubljana – Pred časom je javnost vznemirilo dvoje podatkov: da ima Slovenija za 30 odstotkov višje trgovske marže, kot je povprečje 21 držav EU, in da povprečne bruto marže pri posameznih blagovnih skupinah sežejo do nepredstavljivih 257 odstotkov (kolikor so naračunali pri svinjskem stegnu).
Podatki o maržah izhajajo iz študije Slovenska preskrbna veriga z živili v luči strukturnih sprememb v trgovini na drobno, ki sta jo naročila Agencija za raziskave in razvoj ter ministrstvo za kmetijstvo, izdelali pa Aleš Kuhar z biotehniške fakultete v Ljubljani ter Igor Masten in Aljoša Feldin z ljubljanske ekonomske fakultete v sodelovanju s kmetijskim inštitutom.
Prva ugotovitev, ki zadeva leto 2009, je presenetljiva zato, ker je doslej veljalo, da so slovenske marže na ravni evropskih, druga pa zato, ker je preprosto nepojmljivo, da bi, če poenostavimo, trgovec kupoval svinjino za manj kot evro in pol, sam pa bi ga prodajal po pet evrov! Upoštevaje dejstvo, da so na sejmu Agra v Gornji Radgoni predstavljeni preliminarni podatki zanetili ogenj v javnosti in med trgovci (o čemer priča pogovor z generalnim direktorjem Spara Slovenija Igorjem Mervičem), smo avtorja študije Aleša Kuharja prosili za nekaj temeljnih pojasnil.
Nesrečno svinjsko stegno
»Podatki preprosto niso bili ustrezno komentirani,« je pojasnil odgovorni avtor študije dr. Aleš Kuhar. Izhajati je namreč treba iz njenega namena: naročnik je hotel izvedeti predvsem to, ali so javno zbrane podatkovne serije (iz baze Ajpesa, Sursa) ustrezne za spremljanje razmerij med dobavitelji in trgovci.
»Številke o maržah, po katerih sprašujete in so nenavadne, so pravilno izračunane, a temeljijo na vrednostih, ki jih rutinsko pobiramo iz javnih baz. So torej prave, vendar - neuporabne. To je naše prvo sporočilo naročniku. Del javnih podatkov je neustreznih za analiziranje odnosov v verigi.«
V čem je kleč?
Sogovornik pojasnjuje, da statistika pobira cene v različnih točkah verige, ki ne pomenijo nujno stične točke med deležniki verige. »Primer, s katerim smo hoteli posebej poudariti, da so podatki neuporabni, je nesrečno svinjsko stegno, kjer statistika zajame ceno tople svinjske polovice, torej mesarske polsurovine, ki še ni pripravljena za prodajo. Omenjenih 257 odstotkov je celotni pribitek k ceni, zajeti v proizvodnem sektorju.
V resnici pa vemo, da na to ceno mesar še marsikaj doda v kalkulacijo, kar zviša trgovsko nabavno ceno. Nasploh je znano tudi, da so prav pri teh artiklih marže v trgovini na drobno najnižje. Dobljena številka kot absolutna vrednost ne pomeni ničesar, iz enajstletne podatkovne serije pa je mogoče razbrati, da se je ta trgovski pribitek v enajstih letih celo znižal, in to za približno četrtino.« Po Kuharju je šlo torej pri interpretacijah rezultatov študije za komunikacijski šum, za poročanje, vzeto iz konteksta.
Je tako tudi s primerjavo slovenskih in evropskih bruto marž? Avtorje študije je na brskanje po bazah Eurostata navedla raziskava ECB iz leta 2011, po kateri je Slovenija druga po višini bruto marže v strukturi trgovskih stroškov, Italija pa nenavadno in izrazito odstopa navzgor.
Poskušali so pridobiti razlago ECB, ker je niso, so se računanja lotili sami. Iz podatkov Eurostata so izračunali bruto marže za 21 držav, vključno s Slovenijo. Domače marže so z isto metodologijo izračunali še iz javno dostopnih slovenskih evidenc (Ajpes, Surs) o prihodkih od prodaji in o nabavni vrednosti prodanega blaga. Dobljeni rezultati so se med seboj razlikovali: za Slovenijo so znašale marže od malo čez 30 odstotkov po domačih evidencah do skoraj 40 odstotkov po Eurostatu. Temeljna ugotovitev izračunov je, da v teh podatkih vlada zmeda, ki je najbrž posledica nestandardiziranega računovodskega poročanja, kar je po Kuharju snov za nadaljnjo analizo.
Šumi pa so tudi drugje. Denimo pri razumevanju osnovnih pojmov. Deležniki v verigi različno opredeljujejo kazalnik, ki se v javnosti pavšalno pojavlja kot marža; ne razlikujejo marže od rabate, enačijo pa celo maržo in zaslužek trgovine. Zato imajo marže negativen prizvok.
Zaslužek trgovine, pravi sogovornik, ni jasno definiran. Odvisen je od trgovskega računovodenja. »Donosnost trgovine je res dramatično nizka, približno dvodstotna, kar je pod povprečjem EU. Ampak, kam gre razlika do bruto marže, koliko je trgovina učinkovita, s kolikšnimi stroški dela - o tem bi lahko razpravljali. Verjamem, da so stroški visoki, a tudi, da gre del marže v korist potrošnika.« Kuhar poudarja, da ima kljub visokim bruto maržam kar nekaj trgovcev izgubo.
Igor Mervič: »To je manipulacija!«
Govorili smo tudi z Igorjem Mervičem, generalnim direktorjem Spara Slovenija, ki so ga predstavljeni rezultati študije še posebno vznemirili, zlasti ker ustreznega komentarja na »šokantne številke o bruto maržah« ni dobil.
Zato je pridobil poročilo neodvisnega revizorja, ki je potrdil konkretne izračune Sparovih marž za tri v študiji najbolj izpostavljene blagovne skupine: svinjsko in goveje stegno ter piščanca.
Zakaj toliko hude krvi?
Ker menim, da je to, kar je bilo predstavljeno javnosti kot rezultat delne študije, velika manipulacija. Prevara. Objavljeni podatki so precej izmaličeni. To je res nedopustno! Javnosti se servirajo neresnice, a nihče za svoje besede ne prevzame odgovornosti. Ustvarjanje slabe javne podobe je za trgovino dolgoročno škodljivo.
Kakšne pa so v resnici vaše trgovske marže in katera revizijska hiša podpira pravilnost vašega izračuna?
Najeli smo revizijsko hišo Interbilanz. Pri nas je opravila pregled in tudi potrdila naše izračune marž. Ti dokazujejo, da je študija neverodostojna in nekompetentna. Ker so marže poslovna skrivnost - v tujini o njih ne govorijo -, lahko pojasnim samo, da je podatek iz študije o povprečnih bruto maržah pri svinjskem mesu za skoraj desetkrat višji od Sparovih marž za to skupino, pri govejem stegnu je v študiji za približno šestkrat višji in pri piščancih približno za štirikrat višji! Potrjeno s podpisom revizorke.
Verjetno vas je zbodla tudi trditev, da so slovenske bruto marže za 30 odstotkov višje od evropskega povprečja? Doslej ste vedno zagotavljali, da so primerljive z evropskimi.
Ne vem niti, od kod jim to. Po mojem vedenju Eurostat podatkov o maržah sploh ne izračunava in ne objavlja. Poleg tega sem bil zgrožen nad tem, da avtor študije prihaja v nasprotje s samim seboj.
Kako?
Medtem ko je avtor študije še junija na vrhu živilske industrije v Laškem z grafom dokazoval, da so bile leta 2009, in so še tudi zdaj, slovenske marže nekoliko nad 24 odstotki, torej približno na ravni EU, študija izpod istega peresa zdaj poskuša dokazati, da so bile naše marže v enakem obdobju za 30 odstotkov višje od evropskih, da naj bi bile torej približno 40-odstotne. Poleg tega pa tudi soavtor študije, ekonomist Igor Masten, v svojem komentarju ugotavlja, da slovenska trgovska panoga po teh pribitkih v mednarodnem merilu - ne izstopa.
V nečem pa se vendarle strinjam z odgovornim avtorjem študije: Aleš Kuhar v enem od intervjujev pravi, da naša živilska industrija izkorišča medijski pomp, da bi si zagotovila ugodnejšo pozicijo pri pogajanjih s trgovci. In še, da je to nenavadno, saj v tujini ne poznajo javnih razpravljanj o podražitvah med členi v verigi.
Javne polemike delajo vtis, da so odnosi med udeleženci v živilski verigi nasploh zelo napeti, konfliktni, polni nesporazumov. Razlog za zmedo je tudi to, da za isto kategorijo vsakdo uporablja svoje vatle, take, ki mu najbolj ustrezajo - maržo, pribitek, razliko v ceni, zaslužek trgovine -, potrošniki pa ne vedo, kaj je prav in komu naj verjamejo.
Trgovina v svetu in Evropi pretežno operira s pojmom razlika v ceni, ki je tudi bilančni podatek, in ne z maržo. Zame je razlika v ceni ključna. V absolutnem znesku jo dobimo, če odštejemo nabavno ceno blaga od končne prodajne cene brez DDV, nato izračunamo razmerje do prodajne cene. Samo tako vidimo strukturo in ugotovimo, kolikšen delež dobi kdo iz končne cene. Študija in nasploh dobavitelji pa govorijo o pribitkih oziroma bruto maržah. Te so pri istih vhodnih podatkih odstotkovno višje, ker so izračunane od nižje osnove, od nabavne cene. Ne ene ne druge pa nikakor niso zaslužek trgovine, ta je le manjši del razlike oziroma marže. Pomenljivo je, da dobra trgovina z živili od sto evrov prodanega blaga ustvari le dva evra čistega zaslužka. A slovenska trgovina ne dosega niti takega zaslužka.
