Solventni smo in zmerno zadolženi

Ljubljana – Čeprav EU krizo javnega dolga pojasnjuje s fiskalno razuzdanostjo držav in čeprav je dosedanje reševanje iz krize temeljilo le na urejanju fiskalnega sektorja, je bil ta primarni vzrok krize le pri Grčiji, v zadnjih Gospodarskih gibanjih EIPF ugotavlja Velimir Bole.

Pri vseh drugih državah je težave menda povzročilo predvsem veliko povečanje stroškov dela. K vzdrževanju krize pa naj bi precej prispevala institucionalna zasnova evrskega območja in nepripravljenost nosilcev ekonomske politike v ključnih državah tega območja, da bi te ovire hitro odstranili.

Bole pravi, da so kljub napihovanju slovenskega balona od sredine leta 2006 do 2008, katerega pok je povzročil ogromne izgube v premoženju in potencialnem produktu, solvetnostne možnosti gospodarstva še vedno velike in neprimerno večje, kot jih kažejo razni komentatorji in nosilci domače ekonomske politike. Poudarja tudi, da so brezpogojne in vnaprej določene obveznosti države opazno manjše od evrskega povprečja. Slabše je pri tako imenovanih implicitnih obveznostih države, v katerih sta zlasti pokojninska in zdravstvena blagajna, po katerih je Slovenija na samem evropskem repu. Kljub temu smo po celotni zadolženosti zasebnega in javnega sektorja manj zadolženi od povprečja evrskih držav. Ker pa se hkrati stroški dela gibljejo počasneje kot v evrskem območju, se naša konkurenčnost izboljšuje.

Toda kljub razmeroma dobri solventnosti javnofinančnega sektorja se država na finančnih trgih ne more več zadolžiti. Veljko Bole za to krivi institucionalno ureditev ECB, ki ovira normalno zadolževanje vseh članic evrskega območja. Cena slovenskega zadolževanja se je opazno povišala zaradi sistematičnega referendumskega rušenja sprememb ključne zakonodaje za obvladanje solventnosti in likvidnosti javnih financ. Hkrati smo po februarju nepremišljeno opustili sicer drago zadolžitev v kratkoročnejših instrumentih, zdaj pa ne moremo več do denarja na kapitalskem trgu.

Bole zato med drugim predlaga, naj se ekonomska politika usmeri v le en, trenutno ključen, problem okrevanja, namreč v likvidnost javnofinančnega sektorja. Bolj kot spreminjanje trga dela je po njegovem ključno spremeniti stečajni del zakona o finančnem poslovanju, ki ovira upnike pri prevzemanju kontrole v času, ko je prestrukturiranje podjetja še mogoče. Bančni regulator naj bi bankam postavil dokončno in ciljno kapitalsko ustreznost. Dokler banke tega ne bi dosegle, ne bi smele izplačevati dividend, višina nagrad uprave pa naj bi bila omejena. Znova naj bi aktivirali tudi jamstveno shemo za kredite podjetjem. Bančni portfelj terjatev do slovenske države pa se ne bi smel povečevati, dokler država ne bi stabilizirala svoje bonitete.