Starši morajo dati zgled, kako ravnati z denarjem

V veleblagovnici sem opazovala deklico, ki se je z mamo sprehajala med policami. V rokah je imela svojo košarico, v njej pa otroško denarnico in čokoladico. Zaželela si je še pobarvanko, a ugotovila, da ima zanjo premalo denarja, tudi če bi vrnila čokolado na polico.

Mamica ji je povedala, da ji bo naslednjič, ko bosta šli v trgovino, spet dala kovanec, ki ga bo lahko porabila, kakor bo želela. Če bo tokrat vrnila čokolado na polico in prihranila denar, bo naslednjič že imela dovolj za barvanko. Deklica je čokolado preložila v mamino košaro, rekoč, naj jo plača ona. A mama je vztrajala, da tega ne bo storila, čokolada je po približno desetih minutah pregovarjanja na koncu pristala na polici.

Če bi dogodek opazoval kakšen finančnik, bi mamo verjetno pohvalil. A staršev, ki bi si vzeli čas za to, da bi otroku v trgovini pojasnjevali, zakaj si nečesa ne more privoščiti in kaj lahko stori, da si bo lahko, ni veliko. Pravzaprav jih redki vzamejo s seboj, da se izognejo joku in kuhanju mule.

Šolske hranilnice povozila inflacija

Otroci se samo z zgledom v družini lahko naučijo varčevanja in ravnanja z denarjem, se strinjata dolgoletni ravnatelj na eni izmed ljubljanskih osnovnih šol in zdaj že upokojena bančnica takrat še Ljubljanske banke, ki je pred 30 leti sodelovala pri projektu šolskih hranilnic.

V hranilnici so bili učenci uslužbenci, ki so nekaj ur na teden sprejemali pologe razredov in tudi posameznih učencev ter zneske vpisovali na posebne kartončke, na banki pa so imeli shranjene knjižice, nanje pa so se prepisovali zneski s kartončkov. Delo je potekalo pod nadzorom učitelja mentorja, v zahvalo za to pa je banka na koncu leta učence uslužbence povabila na izlet. Na manjših šolah takšnih hranilnic ni bilo. Otroci so tako v šolo lahko prinesli hranilnike, jih izpraznili in prešteli denar, položeni znesek pa so bančni uslužbenci pripisali v bančno knjižico.

»Cilj teh hranilnic je bil naučiti otroke delati z denarjem in seveda dobiti varčevalce. Banka je imela s tem projektom precej stroškov, dobička pa bolj malo – razen seveda strank, kar pa je bilo dolgoročno,« je povedala sogovornica. Pojasnila je, da so s hranilnicami na šolah začeli sredi 70. let, delovale pa so približno desetletje, potem je zanimanje upadlo. Razlog je bila predvsem velika inflacija, ki je vse prihranke otrok hitro izničila.

Otroci se ne znajo odrekati

»Šolske hranilnice so imele velik vzgojni smisel, zdaj pa na šolah ne učimo več varčevanja. To je škoda, saj odrekanje trenutnemu užitku krepi otrokovo osebnost. Zdaj imamo velike vzgojne probleme, ker se otroci ne znajo odrekati, vsega imajo dovolj. Starši jim zadovoljujejo vse potrebe, zato ne bodo varčevali, ker jim ni treba,« razmišlja ravnatelj iz Ljubljane. Meni, da bi bilo tako v nacionalnem kot vzgojnem interesu, da se otroci naučijo ravnanja z denarjem, vendar misli, da to ni mogoče v okviru šolskega sistema. »Predavanja v osnovni šoli ne zaležejo, treba bi bilo vzgajati, vendar so programi v šoli že zdaj preobsežni, tako da bi bilo to treba reševati na drugi ravni,« še meni.

Tudi ravnatelj osnovne šole Železniki France Rant dodaja, da učenja ravnanja z denarjem ni treba reševati sistemsko v osnovnih šolah. Po njegovi oceni pri učencih predmetne stopnje ni vprašanje, ali znajo ravnati z denarjem, ampak kako odgovorni so. »Otroci nimajo občutka odgovornosti, ker jim denarja ni treba zaslužiti, ne vedo, kaj to sploh pomeni.« Na šoli imajo prakso, da morajo učenci, ki namenoma povzročijo škodo, to tudi poravnati. Na srečanju skupaj s starši poudarijo, da naj otrok ta denar zasluži, a pogosto ni tako. Odnos do denarja po Rantovem mnenju ni posledica neznanja. »Na splošno imajo ljudje preveč denarja, zato otroci nimajo občutka, da ga je treba zaslužiti,« pravi in dodaja, da tudi žepnina doseže svoj namen, če otrok plačuje določene obveznosti iz nje. Predvsem pa mora vedeti, da ne prileti z neba, ampak mora zanjo nekaj narediti. Pravi še, da se v šoli učenci nižjih razredov z denarjem srečujejo v okviru spoznavanja okolja in družbe, starejši učenci na njihovi šoli pa se lahko vključijo v podjetniški krožek. Tam se učijo tudi ravnanja z denarjem in gospodarjenja s tistim, kar je na voljo.

Vrtec na obisku – v banki

V bankah na vprašanje, ali sodelujejo s šolami in kako lahko one pripomorejo k izobraževanju otrok pri ravnanju z denarjem, odgovarjajo različno. Večina jih ima maskote, ki jih otroci lahko povežejo z denarjem ali varčevanjem, na primer: ježek, hrček, čebelica, mravljica, (kovanec) Toli, Sitko, (pujsek) Papi, Palček. Ko jim starši odprejo račun, ponavadi dobijo hranilnik, ki ga nato nosijo praznit na banko, v zameno pa dobivajo različne nagrade kot spodbudo za vztrajno varčevanje.

Otroci iz vrtcev in šolarji ob različnih priložnostih lahko obiskujejo bančne poslovalnice, tam mlajše najbolj zanimajo bančni avtomati, stroji za štetje denarja, pojasnijo jim, zakaj moramo varčevati, kje se hrani denar. Bančniki v vrtcih predstavljajo, kako nastane denar, kje vse ga lahko hranimo in plemenitimo. Starejši učenci na takšnih predavanjih dobijo informacije o ravnanju z denarjem, kako doseči varčevalne cilje, možnosti plačevanja obveznosti.