Tiskane izdaje
V ponedeljek je bil dan za zgodovino. Tolar se je po 15 letih dokončno poslovil in evro je postal edini zakoniti denar v Sloveniji kot novi članici evrokluba. Visoki gostje iz EU, evropske komisije in evropske centralne banke so prišli s čestitkami, pa tudi z odločnimi opozorili in svarili. Kar zadeva pohvale, je Slovenija v tem času v očeh uradne EU nadvse dobrodošel zgled drugim državam, ki so stopile v Unijo. Majhna, trdoživa in makroekonomsko uspešna dvomilijonska nacija, ki gladko prevzame evro, je dokaz, da je evroklub odprt za vse, ki dosledno izpolnjujejo ostra maastrichtska pravila – ki jih etablirane članice denarne Unije sicer vsevprek in nekaznovano kršijo, a to je že druga zgodba. Slovenska evrska »zgodba o uspehu« je tako res nekakšen »svetilnik« baltskim državam, Cipru, Malti, Madžarski, Slovaški itd., da se splača vztrajati na poti do evra. Poleg tega slovenski uspeh ni bil naključen, vanj je vtkanih 15 let razmeroma solidnih makroekonomskih politik, ki so kulminirale v sedanji kombinaciji visoke gospodarske rasti in censke stabilnosti.
A to je le prvi del zgodbe. Drugi del govori o prihodnjih izzivih in obveznostih, ki jih sprejemamo hkrati z evrom. Pri tem so nam lahko v oporo izkušnje držav, ki že imajo evropsko valuto. Slovenija ne bi smela ponoviti napak, denimo Portugalske, ki je po prevzemu evra z nespametno ekonomsko politiko zašla v kombinacijo velikega javnofinančnega primanjkljaja, brezposelnosti in nizke gospodarske rasti. V ponedeljek večkrat ponovljena – in tudi že slišana – opozorila prvih mož evropske centralne banke in evroskupine ter evropskega komisarja za gospodarske in denarne zadeve, da moramo poskrbeti za ustrezno fiskalno politiko, strukturne reforme in nizko inflacijo so zato resno opozorilo slovenski vladi. Gospodje vedo, kje so naše šibke točke in kam se moramo usmeriti. Slovenija bo morala povečati svojo produktivnost in konkurenčnost in se v evroklubu ne bo smela zanašati predvsem na svojo razmeroma poceni delovno silo. Zdaj, ko imamo evro, je tudi čas za nove, ambiciozne cilje. Zahtevamo preveč, če, denimo, ob zdajšnji visoki rasti pričakujemo proračun brez primanjkljaja že leta 2008?
