Tiskane izdaje
Berlin - Svarila pred dramatičnim črnim ponedeljkom na evropskih borzah kot nadaljnjemu zaostrovanju posledic dolžniške krize na obeh straneh Atlantika in strahovi pred novo recesijo niso bila neutemeljena.
Po dopoldanskem zmernem padcu tečajev so indeksi popoldne, predvsem po začetku trgovanja na Wall Streetu, nadaljevali gibanje iz prejšnjega tedna in končali globoko v rdečih številkah. Indeks frankfurtske borze Dax, je, denimo, padel pod psihološko mejo 6000 točk in končal trgovalni dan za pet odstotkov v minusu. Podobna gibanja so bila na drugih vodilnih evropskih borzah.
Za vsaj malo olajšanja ob odprtju borz je poskrbela Evropska centralna banka (ECB), ki je v nedeljo ponoči med vrsticami napovedala, da bo začela na trgu kupovati italijanske in španske obveznice. Oboje so prejšnji teden na finančnih trgih skokovito izgubljale zaupanje vlagateljev. ECB je ukrep, ki bi utegnil dobiti zgodovinske razsežnosti, utemeljila z željo po boljšem doseganju ciljev svoje denarne politike in zagotavljanju stabilnosti cen v območju evra. Program nakupa obveznic naj bi »uresničevali aktivno«.
Kolikšen je bil obseg nakupljenih obveznic prvi dan, ni znano. Ugibalo se je o več milijardah evrov. Z vstopom ECB na trg se je zahtevana donosnost italijanskih in španskih obveznic znižala: z rekordnih več kot šest odstotkov prejšnji teden na 5,4 (Italija) in 5,3 (Španija). Gibanje zahtevanih obresti na trgih je bilo dramatično znamenje, da bi utegnili Španija in Italija po zgledu Grčije, Portugalske in Irske končati v vrtincu dolgov. Pričakovana cena novega zadolževanje obeh kriznih kandidatk se je približevala ravni, ki je ne bi več mogli obvladati.
Nakup državnih obveznic velja za enega najkočljivejših korakov. Za program se se odločili maja lani, ko se je v vrtincu krize znašla Grčija in ko je grozila širitev helenskega virusa. ECB je na sekundarnem trgu (od imetnikov obveznic, kakršni so banke, zavarovalni skladi hedge...) kupila za skoraj osemdeset milijard obveznic. To početje v očeh kritikov velja za kršitev tabuja, saj se ECB, ki bi morala skrbeti predvsem za stabilnost cen, vpleta v finančno politiko. Tako de facto pomaga zadolženim državam v javnofinančni stiski. S takšnim povečanjem količine denarja v obtoku se krepi tudi nevarnost inflacije.
Zlasti med nemškimi zagovorniki stroge vloge centralne banke je sprožil ta korak val kritik. Eden od ciničnih očitkov se je glasil, da je ECB postala bad bank, v kateri se kopičijo ničvredni državni papirji, ki se jih vsi drugi želijo znebiti. Med drugim naj ukrep ne bi spodbujal zadolženih držav k varčevanju. Eden od glavnih razlogov, da se je nemški »jastreb« Axel Weber predčasno poslovil od vodenja Bundesbank (in s tem tudi kandidature za prihodnjega predsednika ECB), je bila pomoč frankfurtskega Eurotowra zadolženim državam. Pred štirimi meseci je ECB program zamrznil.
Garancijski sklad povečuje vpliv
Na vrhu evroskupine 21. julija so se voditelji odločili, da bo obveznice držav v krizi v prihodnje lahko kupoval Evropski krizni sklad (EFSF). V njem so države zagotovile 440 milijard za posojila, ki bi jih lahko dobile države v stiski. Ker morajo sklepe z vrha Unije sprejeti države članice, EFSF obveznic še ne more kupovati. Tako ECB kot tudi vodilne evropske države pritiskajo na članice, naj novo ureditev čim prej »blagoslovijo«. Širše naloge EFSF gredo vsekakor v smeri skupne evropske odgovornosti za dolgove.
Posebna težava je, da ima EFSF na razpolago le 440 milijard evrov in da sklad ne bi več zadoščal, če bi takšno pomoč, kot so jo prejele majhne države s periferije stare celine, morali dobiti še Španija in Italija.
