Tiskane izdaje
Ptuj – Zanemarjena parcela s podirajočo se leseno lopo je vredna veliko več kot sosednja enako velika z vzorno urejeno stanovanjsko hišo. Tristo let stara hiša v ptujskem mestnem jedru je bila zgrajena leta 1990, in čeprav je vsa razsuta in luknjasta, je v njej sodobno vseljivo stanovanje...
Pri pregledovanju je jasno, da napačnih podatkov o nepremičninah ni tako malo, na podlagi teh pa so potem tudi ocenjene vrednosti nepremičnih napačne. Torej ni res, da zdaj vemo, koliko so vredne nepremičnine na Slovenskem.
Pritožba proti vrednosti posamične nepremičnine ni več možna, mogoče pa je usklajevati posamezne podatke o nepremičnini, vendar je za to odgovoren lastnik, nam je pojasnil direktor geodetske uprave Aleš Seliškar. Kako bo lastnik omenjene parcele moral dokazovati, da na njej ni veliko stanovanje s centralno kurjavo, ampak podirajoča se lesena baraka? In koliko ga bo to stalo?
Za tisto staro hišo v mestu najbrž res ne bo težko najti dokumentov, da je stara že stoletja, a vsa ta opravila, dokazovanja in stroški z njimi so zdaj prevaljeni na lastnika. Kje je geodetska uprava dobila podatek o gradnji hiše leta 1990, prav tako ni jasno; lastnik ji ga zagotovo ni dal. Nekdo si ga je torej izmislil, kar pa ni najboljša ugotovitev za tako pomemben register in za zapravljenih več deset milijonov evrov zanj.
Od lanskega 28. decembra, ko so bile posplošene tržne vrednosti nepremičnin uradno objavljene, pa so te tudi podlaga za promet z nepremičninami. Na davčni upravi je Stojan Glavač to potrdil in poudaril, da zakon o davku na dediščine in darila ter zakon o davku na promet nepremičnin določata 80 odstotkov posplošene tržne vrednosti nepremičnine kot osnovo za odmero davka. Pri prodaji nerealno ovrednotenih nepremičnin pa se bo zapletlo.
Če bo pogodbena cena nižja od 80 odstotkov vrednosti iz registra nepremičnin, bo za davčno osnovo obveljalo 80 odstotkov vrednosti iz registra. Če pa bosta prodajalec in kupec hotela plačati davek po dejanski tržni vrednosti, bosta morala na svoje stroške z uradno cenitvijo dokazovati, da sta v kupoprodajno pogodbo navedla pravo kupoprodajno vrednost. Oba navedena zakona določata možnost zahtevka prodajalca ali kupca nepremičnine, da za osnovo odmere davka davčna uprava upošteva posamične cenitve nepremičnin. Če je tista mestna hiša v registru vredna trikrat več od dejanske in tržne vrednosti, pa bo to še posebno težko dokazovati.
Koliko truda, časa in stroškov pa bo potrebnih za urejanje podatkov neke zapuščene haloške kmetije, pa ni mogoče niti predvideti. Hiša se podira, hlevi in gospodarsko poslopje so že zdavnaj sedli v koprive in trnje, sadovnjaki so se zarasli, njive so polne grmovja in gozda ni več mogoče prav ločiti od vinograda. Toda vse te katastrske kategorije rabe prostora so bile zdaj ocenjene, kakor da so vinograd, njive in pašniki v najboljši kondiciji in preskrbi. Kmetija na trgu tako rekoč ni vredna nič, saj je za njeno čiščenje treba nameniti nekajkrat več denarja, kot bi znašala njena kupnina.
Razlika med registrirano ocenjeno vrednostjo in kupnino je lahko tudi desetkratna. Solastnikov je več, raztreseni so po vsem svetu in ni nikogar, ki bi urejal spremembe v katastru, zemljiški knjigi in potem še v registru nepremičnin.
