Tiskane izdaje
Vrhovi Evropske unije v Bruslju spet enkrat iščejo rešitve za evroobmočje, a spet slabo kaže že zato, ker so še en vrh napovedali za v sredo.
Vprašanje št. 1: Kaj pri Zevsu se dogaja z Grčijo?
Grški parlament je minuli teden potrdil postopno ukinitev trideset tisoč državnih služb, znižanje državnih plač in vseh pokojnin nad tisoč evrov za petino, pa še višanje številnih davkov in omejitev sindikalnih pristojnosti za kolektivno dogovarjanje o plačah. Zaradi tega in zaradi ogorčenih demonstracij, ki so spremljale razpravo v globoko razdeljenem parlamentu, bi si mislili, da je Grčija že dovolj žrtvovala. Toda če se je proračunski primanjkljaj, prej več kot petnajst odstotni, spustil pod deset odstotkov, je še zelo daleč od maastrichtskih treh odstotkov, skupni dolg, ki je bil pred dvema letoma ob priznanju dolgoletnega ponarejanja statistik 127 odstotka BDP (maastrichtska meja je 60 odstotkov), pa se je vsemu reševanju navkljub medtem povečal na 160 odstotkov GDP in mu za prihodnje leto napovedujejo skoraj dvesto odstotkov.
Pri tem pa je Grčija v sedemdesetih letih veljala za enega od svetovnih tigrov gospodarske rasti in kot takšna je bila v EU povabljena še pred Španijo in Portugalsko. Socialisti ministrskega predsednika Andreasa Papandreuja, doktorja ekonomije s harvardskim pečatom in očeta sedanjega premiera, pa so, oboroženi s subvencijami EU, začeli velikopotezno razdeljevati denar sebi, svojim prisklednikom in ljudstvu, s takšno prakso so nadaljevale vse vlade, tudi konservativne. Država je pristala na vrhu evropskega seznama korupcije Transparency International, utaja davkov je bila nekaj povsem običajnega. Grčija se bo najbrž vsaj za zdaj spet izognila bankrotu, osem milijardni šesti obrok pomoči je že pripravljen. A bodo morali najbrž še naprej pojasnjevati, zakaj je njihova povprečna plača še vedno trikrat višja od slovaške in zakaj se povprečni Grk s 35 leti delovne dobe še vedno upokoji s sedemdesetimi (doslej osemdesetimi) odstotki svojega dohodka, povprečen Nemec pa z manj kot petdesetimi (da o dosedanjih grških štirinajstih pokojninah sploh ne govorimo).
Vprašanje št. 2: Zakaj Grčije (še) nočejo kar odpisati, ampak bodo najprej odpisovali njene dolgove?
Trojka IMF, EU in ECB opozarja, da je grško gospodarstvo, ki se bo po njihovih predvidevanjih tudi letos skrčilo za najmanj pet odstotkov, še vedno veliko prešibko za vzdrževanje masivnega dolga, in če mnogi kritiki menijo, da bi bil bankrot prava kazen za pretekle grehe ter še dobro opozorilo za druge morebitne grešnike, pa si voditelji evroobmočja želijo samo »mehki« bankrot, takšen, ki bi čim manj prizadel vse in še posebej tiste francoske, britanske, nemške in druge banke, ki so Grčiji preveč posojale. Po septembrskih podatkih Banke za mednarodne poravnave Grčija evropskih bankam dolguje 94 milijard evrov, samo francoske od tega štirideset milijard in nemške 24 milijard, nekateri strokovnjaki pa se bojijo, da vsega morda še ne vemo. Skozi zadnji bančni test je tako brez težav prišla francosko-belgijska Dexia, ki je medtem propadla in zdaj omenjajo že šestdeset in več odstotni odpis, da bi grški dolg do leta 2020 znižali na 110 odstotkov BDP. V evropskih prestolnicah so prestrašeni tudi zato, ker je večina v Grčiji preveč izpostavljenih bank velikopotezno posojala tudi drugim problematičnim državam evroobmočja in še posebej Italiji ter Španiji, ki sta po velikosti tretje in četrto gospodarstvo skupne valute.
Vprašanje št. 3: Zakaj se je tako težko dogovoriti o odločni akciji?
Tolikšnega odpisa grških dolgov, pri katerem bodo po sedanjih dogovorih morale pošteno sodelovati tudi same, se seveda z vsemi štirimi branijo banke in predsednik zveze nemških bank Andreas Schmitz ima po svoje prav, ko obtožuje: »Države so predolgo živele na kredit in so si nabrale visoke dolgove, zdaj pa jim investitorji iz Azije in Severne Amerike ne verjamejo več, da so se sposobne spopasti s tem problemom. Zakaj bi torej kupovali njihove obveznice?« Schmitz verjame, da si je večina bank medtem že nabrala dovolj temeljnega kapitala in bo treba pomagati le nekaterim, toda evropski voditelji očitno nočejo tvegati. Nedeljski vrh bo, če prav štejemo, že štirinajsti krizni in po vsakem so finančni trgi njihove odgovore razumeli kot nezadostne. O soglasnih »pravih« odgovorih pa se še dogovarjajo. Francijo, ki je med vsemi evropskimi državami z AAA oceno (poleg nje jo imajo le še Avstrija, Finska, Nemčija, Luksemburg in Nizozemska) najbolj ranljiva, že natančno opazujejo in predsednik Nicolas Sarkozy si tik pred volitvami želi, da bi evroobmočje reševali s pomočjo evropske centralne banke, kar bi lahko naredili, če bi reševalni sklad EFSF, ki je tako in tako zasebna družba s sedežem v Luksemburgu, spremenili v banko. Nemčija ostro nasprotuje, dediči weimarske inflacije in njej sledečega nacizma verjamejo, da ECB, ki so jo oblikovali po zgledu konservativne Bundesbanke, nima kaj posojati državam v težavah (pa čeprav to zdaj potiho že počne). Druga možnost je, da bi s sredstvi reševalnega sklada zavarovali dele morebitnih izgub pri prihodnjih nakupih obveznic ranljivih držav, pa čeprav ni jasno, ali bo tudi to privleklo investitorje, predvsem pa takšna rešitev lahko ustvari paralelni priviligirani trg obveznic, zaradi česar bi nezavarovane še bolj trpele kot doslej.
Vse več pa je slišati slišati o tretji možnosti, da bi namreč nekatere države izven evroobmočja svoje »državne sklade« povezale z EFSF, vsaj nemška tiskovna agencija dapd je v soboto pisala o pripravljenosti Singapurja in Norveške, da tako priskočita na pomoč, nekateri pa k akciji še bolj pozivajo tudi IMF.
Vprašanje št. 4: Zakaj se bo po morebitnem soglasju vse šele dobro začelo?
Najprej še ni jasno, kaj se bo zgodilo z reševalnim skladom, če bodo bonitetne hiše Franciji res znižale oceno, saj EFSF temelji na najboljši oceni (vse manjše) skupine evrodržav. V vsakem primeru pa tudi večina ukrepov za reševanje evropske dolžniške krize pomeni še večjo zadolžitev in gordijski meč bi lahko presekala višja gospodarska rast, ki pa je zdaj ni več videti na obzorju. Večina držav evroobmočja bo morala torej še naprej razmišljati, kako naj jo spodbudi, države kot Nemčija, ki so to vsaj za evropske razmere že naredile, pa bodo morale svojim prebivalcem bolje pojasniti, zakaj bi s propadom evroobmočja neznansko izgubile tudi same.
Vprašanje št. 5: Kaj si o evrokrizi mislijo naši bralci?
Bralke in bralci so vabljeni, da dodajo ne le odgovore, ampak tudi vprašanja! Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Prejeli smo:
Glavni problem ne samo v evroobmočju, temveč po vsem svetu, so dolgovi ter nerazumevanje delovanja današnjega finančno monetarnega sistema (tudi s strani samih bančnikov ter ekonomistov). Danes državni dolg jemljemo kot nekaj normalnega in samoumevnega, vendar je zgodovinsko gledano relativno nova stvar - pojavila se je z ustanavljanjem centralnih bank (prva prava je bila Bank of England, ust. l. 1694). Problem današnjega sistema je predvsem v tem, kako denar nastaja in kako se razširja v obtok - dejstvo ki ga
spregleda velika večina ekonomistov, ki menijo, da denar ustvarjata država oz. centralna banka. Slednja stvarja le osnovni denar (base money) - kovance in bankovce, ki jih je v obtoku okoli 3 %, ves ostali denar predstavljajo krediti zasebnih komercialnih bank. Ti krediti nastajajo z vpisovanjem v računovodske knjige in v veliki večini niso pokriti z ničemer, zgolj z obvezo kreditno sposobnega kreditojemalca za plačilo v prihodnosti. Gre za t.i. multiplikacijo kredita oz. *fractional reserve banking *-prakso, ki so se jo prvi poslužili zlatarji v srednjem veku (goldsmiths).
Centralne banke sicer trdijo, da lahko uravnavajo količino kreditov s svojimi instrumenti (npr. obvezno rezervo, minimalno obrestno mero, operacijami odprtega trga - nakup in prodaja državnih obveznic,...), toda nedavna študija New Economics Foundation iz Velike Britanije dokazuje, da obresti centralne banke niso glavni faktor za bančno posojanje. Glavno je zaupanje v kreditno sposobnost ljudi ter zaupanje bank v finančni sistem.
Problem je, da danes denar nastaja na podlagi dolga - več je kreditov, več je denarja v obtoku, posledično gospodarska aktivnost cveti. Ko banke neposojajo, se zmanjša količina denarja v obtoku, olja, ki poganja stroj
ekonomije (kot ga označuje Michael Bear, Lord Mayor londonskega finančnega krožja City of London Corporation). Sledi recesija.
Problem je torej v tem, da lahko zasebne banke ob pomanjkanju regulativ (od 70ih let dalje so se dogajale deregulacije finančnega sektorja) ustvarjajo zasebni denar (kredite), odločajo, kam se bo ta denar usmerjal (raje v špekulacije, ki prinašajo hitre dobičke kot pa vlaganje v mala in srednjapodjetja, ki zaposlujejo večino prebivalstva) ter nato pričakujejo da jih bo reševala država (oz. davkoplačevalci).
Evroobveznice problema ne bodo rešile, saj ne spreminjajo sistema v temelju. Vsaka obveznica pomeni dolg in evroobveznice bi pomenile zgolj to, da bi ga bila po novem cela evroskupina dolžna odplačevati. Sedaj se Slovenija lahko izogne pomoči npr. Grčiji, če se tako odloči. Pri evroobveznici pa verjetno ne bo tako.
Treba je spremeniti način, kako denar nastaja in kako se razširja v obtok(danes to poteka prek zasebnih bank, ki lahko posojajo ali pa ne). Denar, ki se tako emitira, je vezan na dolg. Obstaja druga alternativa - dolga prost
monetarni sistem, za katerega se zavzemajo nekateri monetarni reformatorji. V Veliki Britaniji deluje skupina "Positive Money", ki bo 29. oktobra 2011 v Londonu imela svojo prvo konferenco.
V ZDA pa deluje *American Monetary Institute*, ki je napisal zakonodajo, ki bi moč izdaje denarja (vsaj precejšnjega odstotka) vzela iz rok zasebnih bank ter jih položila v roke kongresa. To je med drugim že določeno v ameriški ustavi. American Monetary Act je prav tako dobil pozitivno potrditev, ko ga je v svojem monetarnem modelu preveril prof. Kaoru Yamaguchi. Ugotovil je, da:
- odplača vladni dolg
- zagotovi sredstva za zaposlovanje
- ne povzroča inflacije
Bistvene dele tega zakona v svoj zakon (National Emergency Employment Deffense Act - NEED) pred kratkim prenesel kongresnik Dennis Kucinich, ki ga je tudi predstavil v kongresu:
Za konec - krizo finančnega sistema, ki je nastala zaradi dolga, se ne da reševati zgolj z alokacijo dolga oz. s še več dolga. Potrebne so spremembe vtemeljih. Da bi pa do njih lahko prišlo je potrebno razumevanja o tem, kako
finančni sistem sploh deluje. Dobro podlago o zgodovini monetarnega sistema, sedanjem delovanju in o možnih alternativah lahko najdete v tekstu "Kratkazgodovina denarja in centralnega bančništva" na tej povezavi:
Avtor: Aleš P.
Odgovor na vprašanje bralca A.P.
Ali je v variantah reševanja evro krize predvidena devalvacija evra?
Za vse, ki se spomnimo dogajanj v nekdanji Jugoslaviji, je to zelo poučno vprašanje, a je med Jugoslavijo, ki se je tudi preveč zadolževala, in evroobmočjem tudi velika razlika: v nasprotju z dinarjem se vrednost evra v razmerju do drugih valut vsak dan določa na trgih, temeljni mandat Evropske centralne banke pa je še vedno preprečevanje inflacije. Kljub vsem težavam je evro torej še vedno zelo trdna valuta, drugo vprašanje pa je seveda, če to ustreza vsem vsem njegovim gospodarstvom.
