Tiskane izdaje
Ljubljana – V Sloveniji je zaradi dolgotrajnih sodnih postopkov po mnenju stroke v zadnjih dveh letih propadlo kar 6000 podjetij. Povprečen čas od vložitve gospodarskega spora do izvršbe, ki vsebuje mnenje sodnega izvedenca, je po podatkih Svetovne banke v Sloveniji okoli tri leta in pol, kar nas uvršča na deveto najslabše mesto med 183 državami. Zato se postavlja vprašanje, zakaj postopki pri nas trajajo tako dolgo.
V Sloveniji in tudi drugih državah Evropske unije se je zaradi krize močno povečalo število gospodarskih sporov, kar pomeni večjo obremenitev sodišč in posledično daljši čas odločanja, pojasnjuje pravosodni minister Aleš Zalar. Iz sodniških evidenc je razvidno, da so okrožna sodišča lani opazila okoli 15-odstotno povečanje števila vloženih sporov od predlani, razveseljiv pa je podatek, da so jih rešila 20 odstotkov več kot leta 2009.
Nejasna zakonska določila omogočajo zavlačevanje
Vendar pa sodni zaostanki niso le posledica krize. Po mnenju Štefana Grosarja, predsednika upravnega odbora Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (OZS), je za podaljševanje sporov in veliko obremenjenost sodišč kriva predvsem zakonodaja. Ta je še pred kratkim na primer omogočala, da se je dolžnik izognil plačilu za opravljeno storitev s trditvijo, da upnika ne pozna, saj je kakršen koli ugovor avtomatsko sprožil postopek pred sodiščem.
To se je z uvedbo elektronske izvršbe nekoliko uredilo, priznava Grosar. Vendar pa so zlorabe še kar možne, opozarja poslovna svetovalka in direktorica družbe Nevija Tea Gorjup. Čeprav novi zakon, ki ureja izvršbo, ne omogoča več sklicevanja podjetja, ki poslovnemu partnerju dolguje plačilo, na to, da upnika ne pozna, se velikokrat zgodi, da dolžnik oporeka terjatvi z izjavo, da storitev upnika ni bila izvedena v skladu s pogodbenim dogovorom, in tako spor zavleče za nadaljnji dve ali tri leta.
Grosar in Gorjupova opozarjata tudi na predolge roke za predložitev dokazov in morebitne pritožbe, ki podaljšujejo postopek. Hkrati je zakonodaja pogosto nejasno napisana: »Dvomljive in nejasne zakonske dikcije dajejo možnost za špekulacije, prevare, posledica pa so spori, za rešitev katerih sodišča potrebujejo tudi do štiri ali pet različnih pravnih mnenj okrog tolmačenja enega zakonskega določila. To pa ponovno zavlačuje postopke,« opaža Tea Gorjup.
Pomanjkljivo znanje sodnikov
Branko Korže z ljubljanske ekonomske fakultete v nasprotju z Grosarjem in Gorjupovo meni, da je zakonodaja dobro urejena, saj sodnikom omogoča, da z ustreznim znanjem hitro končajo postopke. Težava pa je, da sodniki tega znanja nimajo.
Gospodarski spori zahtevajo, da sodnik poleg pravnih norm pozna tudi poslovne navade, pojasnjuje Korže. Obligacijski zakonik jasno določa, da morajo v primeru pomanjkanja pogodbenih zavez sodniki v gospodarskih sporih razsojati na podlagi uveljavljenih poslovnih praks, težava pa je, da jih ne poznajo in jih zato ne uporabljajo. Če bi jih, bi lahko bolj učinkovito vodili postopke in bolje usmerjali delo odvetnikov, kar bi bistveno skrajšalo postopek. Pomanjkanje znanj sodnikov pa daje prednost odvetnikom, ki se zavzamejo in posvetujejo s strokovnjaki, in potem oni namesto sodnikov vodijo postopek. »Tako so v zahtevkih za sodna izvedenska mnenja, ki jih dobi naša fakulteta, vprašanja pogosto nejasna, včasih tudi laična, in z njimi odvetniki zavajajo,« opaža Korže.
Pritrjuje mu Tea Gorjup: »Nekatere odvetniške pisarne, ki si jih večinoma lahko privoščijo le velika podjetja, so zaradi obilice sredstev in močnih odvetniških ekip usposobljena za zavlačevanje postopkov.« Gorjupova tudi opaža, da sodniki od strank v postopku ponavadi zahtevajo dokazila in mnenja, ki bi jih lahko veliko hitreje pridobili sami, na primer davčne podatke ali izpiske iz zemljiške knjige. Ker pa te interdisciplinarne povezave ni, se datumi obravnav vedno bolj odmikajo, kar še dodatno upočasnjuje postopek.
Potrebo po pogostejšem izobraževanju priznava tudi predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Anton Panjan: »Bodoči sodniki se med študijem in pripravništvom z reševanjem bolj zapletenih gospodarskih sporov ne seznanijo dovolj. Na to opozarjamo tudi pravosodno ministrstvo, ki se odziva in prek Centra za izobraževanje v pravosodju izvaja izobraževanja na tem področju. Vendar je takšnih izobraževanj še vedno odločno premalo, ker je to specifično področje, kjer mora biti sodnik s svojim znanjem kos tako strankam kot tudi odvetnikom. Za to pa mora znati pravilno postavljati vprašanja, kar velikokrat zahteva specifična ekonomska ali ekonomsko-finančna znanja pa tudi določena tehnična.«
Treba je poenotiti sodno prakso
Branko Korže in Tea Gorjup opozarjata, da sodišča v skoraj identičnih zadevah pogosto odločajo vsako po svoje. »Vrhovno sodišče ima nalogo, da usklajuje in poskrbi za poenotenje sodne praske, a je ne izpolnjuje dovolj,« opominja Korže. Meni, da bi moralo vrhovno sodišče sprejeti več skupnih stališč, ki bi poenotila sodno prakso, namesto da poskušamo enotno odločanje pri vsakem ekscesu zagotoviti s spreminjanjem zakonodaje, pri tem pa ne razmišljamo o posledicah teh sprememb.
Pogoste spremembe zakonov namreč otežujejo delo sodnikov, opozarja Anton Panjan: »Procesna zakonodaja in zakon o gospodarskih družbah se pogosto spreminjata, morda celo prepogosto. Ta nestabilnost zakonodaje zagotovo vpliva na kakovost sojenja, saj onemogoča oblikovanje trdne sodne prakse pri nekaterih spornih pravnih vprašanjih. O kakršni koli sodni praksi je ob vseh novitetah na splošno težko govoriti.«
Zaostanki sistemsko tveganje za korupcijo
Zaradi narave gospodarskih sporov so vanje velikokrat vključeni kapitalsko močni subjekti, ki imajo zato možnost tudi z nelegalnimi sredstvi vplivati na hitrost odločanja v postopku. Zato se postavlja vprašanje, koliko je naš sodni sistem odprt do korupcije oziroma ali bi lahko bila ta eden izmed razlogov za počasno odločanje v posameznih primerih.
Minister Zalar meni, da o sistemski korupciji v sodstvu ni mogoče govoriti in da posamezni primeri, ki so jih zaznali, niso segali na področje gospodarskih sporov. Tudi Komisija za preprečevanje korupcije se s prijavami, ki bi se nanašale na neposredno podkupovanje sodnikov, srečuje redko – pogoste so le prijave tistih tožnikov oziroma tožencev, ki so tožbo izgubili, in ti praviloma ne predložijo nobenih dokazov za svoje obtožbe.
Vendar pa dolgotrajnost odločanja v gospodarskih sporih poleg negativnega vpliva na zaupanje ljudi v pravne institucije predstavlja sistemsko tveganje za korupcijo, saj skrije morebitne (uspešne) nelegalne poskuse zavlačevanja z odločanjem. Vendar pa – tako kot žal na številnih drugih področjih – razprava o teh problemih šele poteka in podatki so nezadostni, da bi lahko dajali verodostojne sklepe, opozarjajo na protikorupcijski komisiji.
Po izkušnjah Antona Panjana pa največje korupcijsko tveganje predstavlja sodelovanje z zunanjimi sodelavci, kot so stečajni upravitelji in sodni izvedenci. Sodišča morajo zato zelo paziti, da se zaradi majhnosti naše države ne bi favorizirali določeni sodni izvedenci in da ne bi nastale povezave med izvedenci in stranko v postopku. Zato bi morala vsa sodišča spremljati kakovost in odzivnost sodnih izvedencev, ker pri nekaterih zadeve zastarajo. »Zgodilo se nam je že, da je bil spis eno leto pri izvedencu in smo morali iti sodniki ponj. Zato moramo takšne izvedence izločevati.« Na sodiščih pa je treba pazljivo spremljati vrstni red razpisovanja obravnav, s čimer lahko zaznamo morebitne vplive od zunaj, je povedal Panjan.
