Marinka Vovk: Mi potrebujemo mešane odpadke

Ljubljana – »Ni zanimanja za zmanjševanje količin odloženih odpadkov,« je povedala Marinka Vovk, direktorica in ustanoviteljica Okoljskega raziskovalnega zavoda, ki je v predvsem terensko raziskavo za ministrstvo za okolje zajela 14 javnih služb. Zviševanje cen pri takih rezultatih se ji zdi nezaslišano, ravno tako visoke kazni za napačno izbiro zabojnika.

Kaj je treba spremeniti v predpisih, da se bo ravnanje z odpadki popravilo?

Lahko imamo popolno zakonodajo in infrastrukturo, a kaj, ko ni zanimanja za zmanjševanje količin mešanih komunalnih odpadkov. Občinam in izvajalcem javnih služb, ki imajo svoja odlagališča, se splača imeti veliko mešanih komunalnih odpadkov. Če bi dejansko želeli zmanjšati količine odloženih odpadkov, bi lahko spremenili sistem v šestih mesecih.

Minister Roko Žarnić je nazadnje povedal, da ne bo 15, temveč največ devet regijskih centrov za ravnanje z odpadki.

Še to je preveč. Ugotovili smo, da so povsod predvideli preveliko zmogljivost centrov. Računali so, da na osebo dobijo od 430 do 450 kilogramov odpadkov, po naših ugotovitvah pa pri nas človek ustvari tretjino manj odpadkov. Ko odšteješ še ločeno zbiranje, sortirnico, demontažo, obdelavo in podobno, v obrat za mehansko biološko predelavo odpadkov, ki je, denimo, predviden v Ljubljani, ne bo več prišlo 430 kilogramov mešanih komunalnih odpadkov, temveč bistveno manj. Takoj pridemo do vprašanja predimenzioniranosti infrastrukture in kdo bo plačeval velike obrate, ki ne bodo imeli dela. Ogromna infrastruktura potegne za sabo točno tako ravnanje, kot ga imamo zdaj z vsemi sivimi zabojniki.

Koliko mešanih komunalnih odpadkov pa bo šlo v centre?

Izvajalci, ki so spremenili sistem, uvedli zbiranje odpadkov od vrat do vrat, so v dveh mesecih zmanjšali količino mešanih komunalnih odpadkov za 70 odstotkov. Pri tem je nujen svetovalni nadzor. Ljudem je treba omogočiti ločeno zbiranje odpadkov in jim povedati vse, kar bi radi vedeli. Če bi hoteli dejansko kaj spremeniti, bi obvezno povečali število zabojnikov za embalažo in zmanjšali število zabojnikov za mešane komunalne odpadke. Namesto treh sivih in enega za embalažo, bi morali imeti tri za embalažo in enega sivega. V mešanih komunalnih odpadkih je po prostornini 60 odstotkov embalaže.

Pri nas zdaj raje posegamo po visokih kaznih.

Najprej kazen. Tisoč evrov, so ti normalni? Ljudje dejansko ne vedo, kam gre ta povoščen papirček ali ta strgana nogavica. Tega jim ni nihče povedal. Ni problem, da ljudje ne bi hoteli, nekateri niti pogojev nimajo. Le do deset odstotkov ljudi ne bo nikoli delalo po pravilih, z vsemi drugimi pa se splača delati. Nekatere občine imajo celo nadstandard, samo 90 ljudi na zbiralnico embalaže, papirja in stekla. To nič ne pomaga, če še vedno odložijo 70 odstotkov odpadkov.

Zakaj je tako?

Taksa na odlaganje je izvirni prihodek občine. Treba je prikazati čim več odloženih odpadkov. Ne vem, kdo v državi si je izmislil tako neumno matematiko, ki nagrajuje, če odlagaš. Ni treba razlagati, za kaj vse se ta denar porablja. Občine, ki nimajo odlagališč, zlasti tiste, ki imajo koncesionarje, po drugi strani zagovarjajo prenos odgovornosti za odlaganje na državo.

Kam potem z vsemi ločeno zbranimi odpadki? Ne bo to prevelik strošek?

Posebno poglavje smo namenili družbam za ravnanje z odpadno embalažo. Te nočejo komunalne embalaže. Na trg pride vsako leto 200.000 ton embalaže in po evropski uredbi je treba vso zbrati, dejansko pa je treba plačati zbiranje in predelavo za vso embalažo. Ampak družbe dosežejo cilje že z nekomunalno embalažo. Drobne komunalne embalaže se ne da predelovati, jogurtov lonček ali ovojni papirček morata v sežig. Ampak cena za sežig je višja kot cena odlaganja pri nas, zato to embalažo preprosto odložijo. Pri tem pa se tisto, kar je bilo ločeno zbrano, sploh ne bi smelo odlagati. To je tudi ena ključnih ugotovitev raziskave – ves sistem se podreja ekonomiji, ne okoljskim ali socialnim ciljem. Slovenija še vedno nima ločenih ciljev za zbiranje nekomunalne in komunalne embalaže, ki predstavlja 60 odstotkov, na odlagališčih pa je vsako leto konča 113.000 ton.

Jogurtovih lončkov torej ne vozijo v Avstrijo na sežig?

Zelo malo. Cena odlaganja v Sloveniji je od 40 evrov na tono, sežig pa stane najmanj 110 evrov na tono. Morali bi spremeniti embalažnine, za drobno embalažo bi morale biti višje. Tako bi se tudi proizvajalci vprašali, ali je embalažo njihovega izdelka mogoče predelati ali ne. To, koliko stane predelava, bi moralo biti označeno na embalaži. Ravno tako bi morala imeti nacionalna televizija v oglasih za praške in podobno napotek, kam gre katera posoda po uporabi. To je nacionalni interes.

Imamo pri nas podjetja, ki bi predelovala odpadno plastično embalažo?

Nimajo kaj delati. Z veseljem bi predelovali. Poznam podjetja, ki bi predelovala embalažo PET, pa v Sloveniji ne dobijo materiala. Uvažati ga morajo z Madžarske in od drugod. Naše družbe pač vozijo tja, kjer več plačajo. Tu ne gre za razmislek, da bi mi sami to obračali, dobili nova delovna mesta in manj socialnih problemov. Raje delamo visoko znanost, kako se nič ne da, kako je vse težko.

Sistem ni urejen, kot bi moral biti, zato zdaj komunale napovedujejo nove storitve in seveda nove cene. Upravičeno?

Vedno več odpadkov ima vgrajeno tako imenovano podaljšano proizvajalčevo odgovornost. Za ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo pa tudi z vso embalažo smo z nakupom izdelka torej že plačali. Mešanih komunalnih odpadkov, ki največ stanejo, je čedalje manj. Zakaj torej poviševati cene? Že tako imajo nekatere komunale precej zasoljene cene, pa vseeno odlagajo 70 odstotkov odpadkov. Čakajte malo, kaj pa ljudje sploh plačujejo?

Transport odpadkov?

Da, od kante do odlagališča. Kako bomo tako dosegli cilje? Ločeno zbiramo od leta 2001, pa smo prišli do 20 odstotkov ločeno zbranih odpadkov. V prihodnjih devetih letih pa je treba doseči 60-odstotni delež ločeno zbranih odpadkov. Interesi nekaterih so očitno v škodo države. Bomo zato, ker jih bomo upoštevali in ne bomo dosegli ciljev, plačevali po 30.000 evrov kazni na dan?

Kaj pa z biološkimi odpadki?

Slovenija ima izjemno visoke standarde za kakovost komposta, kar precej onemogoča različne projekte. Pri tem, da kompost iz tujine, ki ga množično kupujemo v trgovinah, ni prav nič boljši kot naš. A našega komposta nimaš kam dati. Predlog, da bi vsak moral imeti rjav zabojnik, je neumnost. Nasprotno, spodbujati bi morali kompostiranje doma, kjer je to mogoče. V strnjenih naseljih pa bi morali biološke odpadke čim bolj kakovostno predelati in si ustvariti krog odjemalcev, od vrtnarij do zasebnikov.

Uredili ste tudi prvi center ponovne uporabe. Kakšne so izkušnje?

To so nova delovna mesta, ki omogočajo prekvalifikajo ljudi. Tako lahko zmanjšaš količino odloženih odpadkov za desetino takoj. Ne bi ga mogli urediti brez evropskega denarja, pri nas preprosto ni nobenega takega razpisa.