Maslo, topovi in vsakdanji kruh

Slovenija bo z letošnjim načrtovanim rebalansom državnega proračuna krepko presegla primanjkljaj v znesku treh odstotkov bruto domačega proizvoda, ki je kot prvi javnofinančni aksiom zapisan v maastrichtska merila. Po definiciji bi nas tako moralo kmalu doleteti opozorilo evropske komisije, saj pretiran primanjkljaj in s tem povezano zadolževanje ne pritičeta državam EU, še manj članicam evroobmočja. No, letos bo verjetno le nekoliko drugače, saj bo večina držav zdravila recesijo po klasični metodi, s proticiklično fiskalno politiko, ki v danih razmerah pomeni povečanje primanjkljajev tudi do pet - ali pa vse do deset odstotkov BDP, denimo v primeru Velike Britanije.

A kljub tem izgovorom na recesijo in zunanje dejavnike, se moramo ob omenjenem poslabšanju javnih financ najprej vprašati, kako bomo primanjkljaj, skupaj ga bo po zdajšnjih vladnih napovedih za zajetnih 1,4 milijarde evrov, oziroma za več kot 3,5 odstotka BDP, financirali. O tem, da je v takšnih razmerah edino smiselno in vzdržno proračunsko zadolževanje v tujini, verjetno ne kaže izgubljati besed, saj bi sicer država v okoliščinah kreditnega krča še dodatno izrinila (t. i. učinek crowding out) gospodarstvo s komaj delujočega domačega posojilnega trga. Slovenija bo tako verjetno polnila proračunsko luknjo z zadolževanjem na tujem. Da to ne bo poceni, je lahko jasno vsakomur.

Drugo vprašanje je, ali bo primanjkljaj res znašal »le« 1,4 milijarde evrov, glede na to, da se razmere v mednarodnem okolju še slabšajo in je zato verjetno že zdaj iluzorno pričakovati, da bomo dosegli 0,6-odstotno oziroma kakršno koli pozitivno gospodarsko rast. Ob tem se je obseg načrtovanega primanjkljaja tudi zaradi znižanih napovedi gospodarske rasti samo v zadnjih treh tednih povečal za dobrih 300 milijonov evrov. Prav nobeno posebno presenečenje zato ne bo, če bomo letos jeseni potrebovali še kakšen rebalans rebalansa državnega proračuna, s katerim bi proračunske prihodke in odhodke umestili v okvir, denimo dvoodstotnega skrčenja BDP.

O vladnem paketu varčevalnih ukrepov v tem kontekstu ne kaže izgubljati besed, saj Pahorjeva vlada pri navajanju različnih številk očitno niti sama ne ve, koliko bo zares privarčevala. Res pa je od svoje predhodnice dobila slabšo proračunsko dediščino, kot bi jo lahko glede na zgodovinsko ugodne konjunkturne vetrove, ki so v preteklih letih pihali po vsem svetu in tudi pri nas. Letošnji primanjkljaj bo nekaj večji tudi zato, ker Janševa vlada ni uresničila svojega projekta ciljno naravnanega proračuna in ob izvedeni davčni reformi ni reformirala tudi izdatkovne strani proračuna. Ta naloga zdaj v bistveno težjih okoliščinah čaka sedanjo vlado.

Ob tem, da bomo tudi pri nas letos morali staviti na proticiklično fiskalno politiko, pa je vendarle pomembno tudi varčevanje, zlasti pri tistih naložbenih izdatkih, ki ne prinašajo ustreznega multiplikatorja, kar zadeva gospodarsko rast. Klasični primer takšne proračunske porabe je, denimo, tudi razvpiti nakup patrij. Finančni minister Franc Križanič, ki vzneseno napoveduje »rebalans za gospodarski preobrat«, je sicer v četrtek med vrsticami omenjal morebiten »zamik pri nekaterih naložbah ministrstva za obrambo«. Posebno prepričljiv in konkreten pa ni bil, pa čeprav v Sloveniji odgovor na dilemo - maslo ali topovi - še nikoli ni bil tako nedvoumen kot prav v teh časih, ko nacionalno varnost neprimerno bolj ogrožajo socialne posledice gospodarske krize in morebitni propad podjetij kot pa kakšen do zob oboroženi zunanji sovražnik.