Med strahom in dolžnostjo

Zdaj ni več dvoma: razmere uhajajo nadzoru in očitno bo v prihodnjih dneh, tednih in mesecih še slabše. Spontani protest v Gorenju, le nekaj dni pred prvo obletnico volitev, je bil tista simbolična točka, po kateri nič več ne bo tako, kot je bilo.

Objavljeno
22. september 2009 23.35
Tanja Starič
Tanja Starič
Demonstracije »brez dnevnega reda«, brez artikuliranih zahtev, iz golega obupa, v katerem ni več prostora za racionalni dialog, so grožnja - v resnici še najmanj aktualni oblasti, ki jo je pač mogoče zamenjati, če ne prej, pa vsaka štiri leta. Grožnja zato, ker vodijo v razpad sistema notranjih pravil družbe.

 

Protesti v Muri so samomorilski, ker lahko zaradi njih delo izgubijo prav vsi in ne le nekateri. A so jih delavci nadaljevali, in če jim ne bo uspelo - je povedala ena od stavkajočih - pridejo v Ljubljano in vržejo vlado. Ko je torej Borut Pahor pred dnevi v parlamentu razveselil opozicijo z napovedjo - v resnici se je menda le šalil -, da bo naslednje volitve izgubil, je s tem nehote potrdil, da politični poraz čez tri leta sploh ni najhuje, kar se lahko zgodi sedanji vladni ekipi.

 

V tem trenutku ima odprte skoraj vse fronte hkrati: prve neorganizirane delavske proteste, (politični) upor upokojencev proti zamrznitvi pokojnin in pošastno luknjo v državni blagajni, zaradi česar ne more »zapreti« proračuna za prihodnje leto, sindikate na okopih proti zamrznitvi plač, opozicijsko grožnjo z referendumom o meji s Hrvaško in, kot kaže, tudi spor s Cerkvijo. Verjetno je res pravi čas, da predstavi še predlog pokojninske reforme, s povišanjem starostne meje za upokojitev vred. Kaj je lahko huje od soočenja z dejstvom, da se je celotni sistem kapitalizma na slovenski način, od lastnikov, nadzornikov, uprav pa do tistih čisto na dnu verige, v nekaj mesecih sesul sam vase? In da je bila slovenska zgodba o uspehu v svojih temeljih očitno samo iluzija?

 

Pahor se je včeraj prvič odpravil na turnejo gašenja delavskih uporov, zagotovo pa ne zadnjič. Čas bi bil torej, da vsa slovenska politika zapre vsaj tiste frontne linije, na katerih so spopadi v teh razmerah v resnici nesmiselni.


Iz sredine tiskane izdaje Dela