Melita Butara: V prisilni poravnavi podjetje ostane živo, po stečaju pa je z njim konec

Pogoj za uvedbo prisilne poravnave je, da obstaja vsaj 50-odstotna verjetnost, da bo po finančnem prestrukturiranju dolžnik postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben in da bodo upniki poplačani bolje, kot bi bili v stečaju.

Objavljeno
07. februar 2011 09.07
Melita Butara
Božena Križnik, gospodarstvo
Božena Križnik, gospodarstvo
»Za prisilno poravnavo se dol žniki načeloma odločijo takrat, ko obstaja vsaj najmanjša možnost, da premagajo insolventnost oziroma krizo. Sicer gredo pač v stečaj. Je pa novi zakon tu zelo ekspliciten. Pravi, da mora obstajati 50-odstotna verjetnost, da bo po finančnem prestrukturiranju dolžnik postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben in da bodo upniki poplačani bolje, kot bi bili v stečaju,« je izbiro med prisilno poravnavo in stečajem pojasnila predsednica novoustanovljene Zbornice upraviteljev, Melita Butara. Ko je govorila o novem zakonu, je imela v mislih zakon o finančnem poslovanju, pri silni poravnavi in prostovoljnem prenehanju iz leta 2008 z vsemi njegovimi dopolnitvami.

Je verjetnost za uspeh prisilne poravnave mogoče natančno izračunati?

Tovrstne izračune opravijo pooblaščeni cenilci podjetij. Sama nisem cenilka, vem pa, da je bilo okoli tega veliko dilem. Mislim, da so jih rešili. Pogoj za začetek prisilne poravnave je pač cenitev podjetja, iz katere izhaja omenjena ocena verjetnosti.

V postopkih nastopa več strank, lastniki, upniki, dolžnik. Kdo od njih je zainteresiran za poravnavo, kdo za stečaj?

Prisilna poravnava je absolutno v prid lastnikom, ki bi morali biti naj bolj zainteresirani zanjo. Če si v podjetje vložil kapital, si zainteresiran, da se tam še naprej oplaja, tudi če je treba vmes prebroditi kakšno insolvenčno krizo. In če rešitev zagotavlja načrt finančnega prestrukturiranja, greš v tak postopek. Zainteresirani pa so tudi upniki, ki so bolje poplačani v prisilni poravnavi, v kar pa jih morajo lastniki šele prepričati. Uprava pride in gre, upniki in lastniki pa ostajajo. V prisilni poravnavi podjetje ostane živo, nekaj je še mogoče narediti, po stečaju pa je konec.

In v stečaju lastniki praviloma izgubijo vse, upniki pa večji del?

Tako je. Ne poznam nobenega stečaja, kjer bi kaj ostalo tudi za lastnike.

Kdaj se šteje, da je podjetje in solventno?

Zakon v 14. členu to natančno določa; načeloma tedaj, ko v daljšem obdobju dolžnik ni sposoben poravnati vseh svojih zapadlih ob veznosti oziroma če postane dolgoročno plačilno nesposoben ali kapitalsko neustrezen. Osnova za izračun kapitalske neustreznosti je zadnje poslovno poročilo pred zapadlostjo obveznosti. Osebno sicer menim, da je ta rok preveč ohlapen, preveč oddaljen, saj poslovno leto traja 12 mesecev. A kakor koli, rok je določen.

Bi pritrdili tezi, da se v Sloveniji predlagatelji za tovrstne postopke odločajo (pre)pozno in tako dolžnika ter zaposlene še bolj izčrpajo in zmanjšajo možnost za uspeh po stopka?

Poznam primere, tudi iz lastne prakse, ko se odločajo pravi čas. Ko ugotovijo, da so v težavah, sprožijo postopek. Vem pa, da so tudi primeri, ko do tega zlepa ne pride. Iz povsem človeških nagibov: ker vedno obstaja upanje, da bo vendarle mogoče izplavati. Verjamem, da tako razmišljajo tako uprave in lastniki kot tudi upniki. Le da slednji morda nekoliko teže oziroma pozneje pridejo do podatkov. Ni pa prav, da se zavlačuje.

Kaj pa sankcije?

Odškodninska odgovornost uprave je v zakonu opredeljena.

Pa je bil že kdaj kdo kaznovan, ker ni v roku razglasil insolventnosti?

Za to mora biti tožnik. To so lah ko upniki, lahko pa tudi upravitelj. Vem, da je bilo po stari zakonodaji vloženih nekaj tožb proti upravam, ne vem pa, ali tudi po novi. A možnost je dana.

Kako v zbornici sploh spremljate izvajanje insolvenčnih postopkov, imate kake statistike prisilnih poravnav?

Zbornica deluje šele dobra dva meseca, zato se zdaj še ukvarjamo z zagonskimi problemi. Ne poznam kakšne posebne evidence o insolvenčnih postopkih. Če bi bila, bi morala strogo ločevati med staro in novo zakonodajo. Mislim, da po novem zakonu ni bilo nobene uspešno končane prisilne poravnave. Štejem namreč, da je uspešno končana, ko so upniki poplačani, in ne, ko jo upniki izglasujejo; tedaj je zgolj formalno končana. Poplačevanje lahko traja več let. Sicer pa je bilo teh postopkov v začetku veljave novega zakona izjemno malo, v zadnjem letu jih je bistveno več.

In kako so se ponavadi končali postopki po stari zakonodaji?

Lahko rečem, da so se skoraj vsi končali s stečajem. Če ne takoj, pa malo pozneje. Med redkimi, ki so uspešno prebrodili prisilno porav navo, je na primer Iskra Emeco. Še danes posluje.

Koliko časa trajajo prisilne poravnave?

Prisilne poravnave so seveda bistveno krajše od stečajnih postopkov. Sledijo zakonskim rokom. Do glasovanja o prisilni poravnavi po teče nekaj mesecev, okoli pol leta – govorim o večjih dolžnikih –, lahko pa se podaljša zaradi ugovorov in popravkov načrtov finančnega prestrukturiranja. Ti so v bolj zapletenih postopkih lahko dokaj pogosti, o njih pa na koncu odloča sodišče.

V kolikšnem deležu so upniki običajno poplačani?

Težko rečem. Stari zakon je določal vrsto rokov in višino obveznega poplačila. Po novem zakonu pa je vse to stvar načrta finančnega prestrukturiranja in upnikov, ki se odločajo o prisilni poravnavi. Kot izhaja že iz zahteve zakona, so poplačani v večjem deležu, kot bi bili v stečaju. In to je izračunano v načrtu. Sicer pa je delež poplačila različen od primera do primera, odvisen od obsega premo ženja, načrtovanih prihodkov itn.

Kaj je po novi zakonodaji jamstvo za uspeh prisilne poravnave?

Predvsem dober načrt finančnega prestrukturiranja. Novi zakon določa, da mora predlog za prisilno poravnavo vsebovati natančen načrt, revizijsko poročilo in mnenje cenilca vrednosti podjetij. To pomeni, da je lahko prisilna poravnava že na začetku v celoti pripravljena, usklajena, in če je tudi z upniki dogovorjeno, da bodo glasovali zanjo, je lahko izvedena hitro. Zatakne pa se, če ni dobro pripravljena.

Zato na račun novega zakona padajo pripombe, da je preveč tog.

Prejšnja pravila so bila preohlapna, zdajšnja so pretoga. Nikoli ni za vse prav. Prej je dolžnik, ki je imel dovolj znanja, zlahka izigraval upnike, in to s faktorjem osem pri glasovalni pravici. Danes tega na srečo ni več. Naj pravila v tem smislu kar ostanejo toga. Če malo pomislim, pa zamerim zakonu, da je pisan za velika podjetja. Strošek izvedbe postopka je izjemno visok: revizijska poročila, cenitve, vse to ogromno stane in iz prakse vem, da se nekatera mala podjetja niso odločila za prisilno poravnavo samo zato, ker bi stroški izničili učinke. Dala sem že pobudo, da bi oblikovali institut zunajsodne poravnave, ki bi bila usklajena z davčno zakonodajo, tako, da bi imela učinek prisilne poravnave.

Verjetno vsaj od daleč spremljate medijsko najodmevnejše v za dnjem času uvedene insolvenčne postopke, Merkur, Mersteel, SCT, Vegrad ... Kako jih komentirate, je kaj, kar vas je ob tem zbodlo?

No, vsak postopek je stvar posameznega upravitelja, ki ga vodi. Res pa me je nekaj zbodlo. To, da je moral državni zbor sprejeti avtentično razlago novega zakona, ker ni bil dovolj ekspliciten. Prav je, da so delavci dobili, kar jim je pripadalo, in mislim, da je razlaga pravilna. Ampak – zakon je treba spoštovati. In če ni dobro napisan, bi ga morali spremeniti.

Gradbeni podizvajalci zahtevajo ukinitev instituta prisilne poravnave. Je po vašem mnenju to smotrno?

Tega pa res ne razumem. Zakaj bi ga ukinjali? To je vendar možnost, da podjetje iz katere koli panoge premaga težave in nadaljuje poslovanje. Ne nazadnje imajo upniki možnost vplivati na izid glasovanja. Zakaj ukinjati institut prisilne poravnave, če pri nekaterih postopkih v praksi škriplje pri izvedbi?!