Mercator: prodajalci so v nezavidljivem položaju

Ljubljana – Pivovarna Laško je v pozivu za javno zbiranje ponudb za 23,34-odstotni delež Mercatorja postavila ostre pogoje. Med drugim je določila, da mora ponudnik zagotoviti brezpogojno in nepreklicno bančno garancijo na prvi poziv v višini 20 odstotkov ponujene kupnine, ki velja do konca aprila, zavezujoča ponudba traja do 15. aprila, izbrani kupec pa bo moral plačati kupnino v enkratnem znesku v desetih dneh po podpisu pogodbe. Prodajalci (poleg Pivovarne Laško sta to še Pivovarna Union in Radenska) lahko po izteku zbiranja ponudb pozovejo ponudnike (vse ali najustreznejše) k dopolnitvi ponudbe, lahko se z njimi posamič pogajajo o izboljšanju pogojev ali preciziranju prodaje, kadar koli pa lahko postopek tudi prekinejo. Določili so še, da niso zavezani skleniti pogodbe z najboljšim ponudnikom oziroma s katerim koli od ponudnikov nasploh. Če drži domneva, da za pivovarski delež Mercatorja tekmujeta hrvaški Agrokor in Mid Europa Partners (MEP), bo Pivovarna Laško v precej nezavidljivem položaju, saj bo morala izbirati med institucionalnim in strateškim investitorjem za Mercator. Naložbeni interesi prvih so načeloma bolj kratkoročni (so zgolj vmesni kupci, ki si od poznejše prodaje naložbe strateškemu investitorju obetajo dobiček) in ne težijo k nakupom večinskega deleža. Drugi pa v nakupu vidijo sinergije, nove rezultate in možnosti, premorejo razvojno vizijo. Njihov interes je, da v primernem času pridobijo večinski delež v podjetju, v katerega vlagajo. Logično je torej, da so strateški investitorji pripravljeni ponuditi višjo ceno.

Kaj bi torej lahko tokrat prepričalo Pivovarno Laško? Upoštevati je treba, da je zelo zadolžena pri bankah, kar pomeni, da bi morala imeti cena pri odločitvi o kupcu veliko težo. Po drugi strani so te iste banke (večinoma v solasti države) po dosedanjih izkušnjah sodeč in zaradi splošnega javnega in političnega pritiska menda nenaklonjene prodaji točno določenemu možnemu investitorju (ki bi, kot menijo poznavalci, plačal več) – zaradi širših narodnogospodarskih interesov.

Če bi interesenti kot merilo vrednosti uporabili trenutno borzno ceno delnice Mercatorja (okoli 160 evrov), bi za malo manj kot četrtinski delež plačali dobrih 140 milijonov evrov. Večji sveženj bi lahko vseboval višjo prevzemno premijo.

Naj kupi, kdor da več

Direktor Arkasa, ki je leta 2009 organiziral konzorcij prodajalcev deležev Mercatorja in zbral ponudbe, Uroš Marter, se še vedno čudi, kako da se prodaja Mercatorja kljub izraženemu interesu bank-lastnic in zadolžene Pivovarne Laško še vedno vleče kot jara kača. Sprašuje se, zakaj ni NLB skupaj z drugimi bankami in z Laščani združila moči in prodala celotnega paketa. »Tuje banke,« je dejal, »so tedaj močno želele formirati konzorcij. Vsakomur je jasno, da lahko dosežeš najboljšo ceno, če imaš večinski paket. Očitno pa to ni bilo v prioriteti NLB in Pivovarne Laško, saj nista hoteli sodelovati z drugimi bankami, čeprav sta bili vabljeni. Še bolj bizarno je vprašanje, zakaj nista hoteli nastopiti vsaj v duetu. To so z ekonomskega vidika nespametne poteze. Če sta poskušali varovati nacionalni interes s prodajo zgolj manjšinskega deleža, je druga stvar. Ampak mislim, da to ni poslanstvo NLB.«

Marter poudarja, da mora za interes narodnega gospodarstva skrbeti država, za blaginjo delničarjev pa lastniki, in sicer tako, da iztržijo najvišjo ceno za naložbo. »Če država misli, da je Mercator v nacionalnem interesu, naj ona odkupi delež – po najvišji ceni. Sicer naj ga prepusti tistemu, ki bo plačal največ. Če banke in Laško ne bodo prodali premoženja najboljšemu ponudniku, bi jih morali delničarji NLB in Laškega tožiti in bi moral kdo v zapor. Ker je to kraja pri belem dnevu,« je bil oster Marter.

Spomnimo: Arkas je jeseni leta 2009 organiziral konzorcij bank, ki so dolžnikom zaplenile skupaj 48-odstotni delež Mercatorja. Na zbiranje ponudb so se odzvali Agrokor, sklad Mid Europa Partners in še pet drugih skladov. Potem ko je prišlo na dan, da je najvišjo ceno za Mercator ponudil hrvaški Agrokor, izbranec slovenskih podružnic tujih bank, sta od ponudbe odstopili najprej NLB in Banka Celje, potem pa še NKBM in Abanka. Poleg teh torej na pravi trenutek za prodajo še vedno čaka 16 odstotkov najboljšega soseda v lasti Unicredita, Gorenjske banke, Banke Koper in Hypo Alpe-Adria-Bank.

***

Če bo Pivovarna Laško prodala celotni delež Mercatorja Agrokorju, bi morala biti Agencija za trg vrednostnih papirjev posebej pozorna na morebitno preseganje prevzemnega praga skozi povezano lastništvo. Slovenska podružnica Unicredita ima namreč v lasti okoli osem odstotkov Mercatorja, hkrati pa je matični italijanski Unicredit že lani izrazil pripravljenost financirati Agrokorjev prevzem Mercatorja. Matični italijanski in zagrebški Unicredit sta tudi največja upnika hrvaškega koncerna.