Minsko polje NLB

Nova Ljubljanska banka, (še vedno) največja in najpomembnejša finančna ustanova v državi, že skoraj štiri mesece nima povsem operativnega vodstva - vse od 20. aprila, ko je Draško Veselinovič ponudil odstop s položaja predsednika uprave. Ob tem, da se to dogaja v morda ključnih mesecih svetovne gospodarske krize, je enako skrb zbujajoče, da zapleteni položaj očitno ne skrbi niti članov nadzornega sveta, ki so najbolj odgovorni za iskanje njegovega naslednika. V ponedeljek, ko se je nadzorni svet seznanil s prijavami, ki so prispele na razpis za novega prvega moža NLB, so namreč suhoparno sporočili le, da je bil odziv »v okviru pričakovanj«.

Ker nismo nič izvedeli niti o številu prijav, še manj pa o tem, koliko ponudnikov lahko nadzorni svet obravnava kot resne kandidate, lahko sklepamo, da je »izplen« v resnici dokaj skromen. Glede na širino in globino (morda bolje: ožino in plitkost) kadrovskega bazena, v katerem lahko slovenske banke najdejo vodilne menežerje, bi bilo logično pričakovati, da je ob zaključku razpisa mogoče takoj ugotoviti, ali se je prijavila prva ali druga liga. Tako je zelo verjetno, da NS NLB dobre novice (da kandidati so in da bo med njimi mogoče resno izbirati) ni mogel sporočiti, slabe (da je razpis propadel) pa ni hotel.

Tako lahko ugotovimo samo, da se nadaljuje neznosna - in škodljiva - lahkotnost, s katero se slovenska politika loteva reševanja perečih težav v gospodarstvu. O tem, da je NLB eminentno vprašanje državnega pomena, namreč ni nobenega dvoma, čeprav na ministrstvu za finance (kjer je v službi predsednica NS NLB Stanka Zadravec Caprirolo) po novem zelo poudarjajo, da je država »le« solastnica banke in da o imenovanju predsednika njene uprave odloča nadzorni svet - v katerem sedijo tudi predstavniki zasebnih lastnikov in belgijske banke KBC.

Vse lepo in prav, če ne bi šlo za precejšnje sprenevedanje: NLB se je v kadrovski krizi znašla prav zato, ker je politika najprej dvigala prah v zvezi s primernostjo imenovanja Draška Veselinoviča (spor med Zaresom in LDS) in hkrati (koalicijsko bolj ali manj usklajeno) krepila pritisk, da NLB ne sme več podaljševati »tajkunskih« posojil razpadajočemu imperiju Boška Šrota. Nato so Veselinoviču popustili živci, ponudil je odstop, prejšnji NS ga je (nekoliko presenetljivo) sprejel, na novo politično uravnoteženi novi nadzorni svet pa je v želji po »transparentnosti« julija objavil mednarodni javni razpis za položaj predsednika uprave.

Nihče ni hotel poslušati opozoril, da v politično tako izpostavljeno banko, kot je NLB, in za navzgor limitirano plačo (12.000 evrov bruto na mesec, v skladu s priporočili vlade za podjetja v večinski državni lasti) ne bo hotel priti noben kakovosten tuji menedžer, še manj pa se bo na tak način prijavil kdo od domačih kanidatov, ki imajo kolikor toliko zanesljive službe. Prav tako je ostalo povsem brez odziva opozorilo guvernerja Banke Slovenije Marka Kranjca, da NLB potrebuje čimprejšnjo konsolidacijo upravljanja, ne pa javnega preštevanja kandidatov.

Danes je že jasno, da smo zaradi neke načelne zaverovanosti vlade v idejo, da je javni razpis najboljša pot do ljudi za vodilne položaje v pomembnih podjetij, izgubili vsaj dva meseca. Z osebnimi ponudbami in razgovori bi bil nadzorni svet novega šefa NLB prav lahko izbral že konec junija ali vsaj v prvi polovici julija. Saj ni posebna skrivnost, da lahko ljudi, ki imajo ambicijo in voljo voditi NLB in so tega v zahtevnih časih krize tudi sposobni, preštejemo na prste ene roke! Septembra, ko se bo nadzorni svet očitno vrnil k osebnim vabilom, jih bo kvečjemu teže prepričati, saj so se vmes njihova imena že »zavrtela« skozi vse medije. Na ta način pa trpi predvsem diskretnost, ki je v bančništvu vedno pomembna, če že ne ključna.

Pravzaprav je presenetljivo, kako si je vlada vse te težave zakuhala povsem prostovoljno - deloma v veliki želji, da čim bolj »učinkovito« zruši »tajkuna« Boška Šrota, deloma pa zato, da bi v NLB čim prej dobila večji vpliv (čeprav se ji je ponujal na pladnju, saj je staremu nadzornemu svetu iztekal mandat). Medtem ko kakšnih posebnih koristi iz razvoja dogodkov v zadnjih mesecih ni zaznati (finančna sanacija zapuščine Boška Šrota je daleč od fascikla »Rešeno«), je škoda precej bolj otipljiva. V kuloarjih poslovnega sveta se vse bolj glasno govori, da je postala funkcija predsednika uprave NLB tako politično kontaminirana (celo minirana), da zanjo ni več vredno tvegati živcev in dobrega imena. To ne more biti dobra popotnica za iskanje človeka, ki bo delo prevzel. Vodilna banka, ki bi ostala brez učinkovitega vodstva še nekaj mesecev, pa je za državo v gospodarski krizi že tako in tako slaba novica.

Iz sredine tiskane izdaje Dela