Mora padajočih cen

Čaka svet obdobje škodljive dolgotrajne deflacije? Zatrjujejo, da ne.

Kakor koli, s padanjem splošne ravni cen se že od marca ubadajo v ZDA, v evroobmočju (od junija), na Japonskem (napovedujejo jo tudi za prihodnja tri leta) pa tudi v Britaniji in Švici, če naštejemo le pomembnejše.

Deflacija ni vedno slaba stvar. Če jo sprožijo tehnološke inovacije, je koristna in celo zaželena. Vztrajno daljše padanje cen v kombinaciji s pomanjkanjem denarja in drastičnim padcem BDP pa ima lahko uničujoče posledice.

Veliko naredijo tudi pričakovanja, da se bodo cene znižale. Podjetja in posamezniki začno odlašati z nakupi surovin ali izdelkov, ker računajo, da bodo cene še padle. To dodatno vpliva na povpraševanje oziroma trošenje, znižujejo se investicije in BDP, povečuje pa brezposelnost itd. Začarani krog lahko v skrajnem primeru pripelje do znamenite likvidnostne pasti, stanja, ko centralne banke ne morejo več znižati obrestnih mer in s tem spodbuditi rasti.

Tej točki so se največje centralne banke na svetu približale letos. Ključne obrestne mere so na zgodovinsko nizki ravni.

Države so se k sreči s trajnejšo deflacijo v preteklosti ukvarjale le poredko. Bila pa je tesna spremljevalka velike depresije v 30. letih prejšnjega stoletja, še posebno v ZDA. V času njene desetletne krize je močno prizadela tudi Japonsko, ki je njene posledice sprva podcenjevala.

Prav omenjeni izkušnji sta vzrok za zaskrbljene poglede na gibanje cen zadnjih mesecev, zlasti zaradi njenih možnih globalnih razsežnosti.

Zdaj je sicer slišati, da so razmere tokrat bistveno drugačne, kot so bile v času velike depresije. Večina držav je imela tedaj katero od oblik fiksnega tečaja, tako ali drugače vezanega na zlati standard. Deflacija se je zato iz države v državo prenašala bistveno hitreje kot danes, ko so devizni tečaji fleksibilni, pravijo. Poleg tega imajo centralne banke in vlade na voljo precej več instrumentov kot pred sedemdesetimi leti. Politika centralnih bank in vlad naj bi bila v našem času tudi dosti bolj pregledna kot pred desetletji; možnosti za napake je manj ali pa jih je, če nič drugega, mogoče prej odkriti in nevtralizirati.

Toda že nastanek sedanje svetovne finančne in ekonomske krize kaže, da za pretiran optimizem glede uspešnosti protideflacijskih akcij ni toliko oprijemljivih točk, kot bi radi javnost prepričali šefi centralnih bank in politiki. Navsezadnje - tudi možnost krize sedanjih razsežnosti je bila ob sicer redkih opozorilih v zadnjem desetletju vztrajno zanikana, pa se je kriza kljub temu zgodila in ni videti, da bo kmalu končana. Vladam počasi tudi zmanjkuje orožja. V marsikaterem primeru je bila fiskalna politika nevzdržna, manevrski prostor se nezadržno krči.

Slovenija glede deflacije deli usodo drugih, še posebno seveda evroobmočja, ki že peti mesec zapored zaznava upad splošne ravni cen. Jean-Claude Trichet, predsednik Evropske centralne banke, je napovedal, da se bo evroobmočje iz hladnega objema deflacije izmuznilo oktobra, a se to ni zgodilo. Padec cen je bil sicer manjši kot pred mesecem dni, prestopa v pozitivno območje pa ni bilo.

V naši državi se je inflacija v preteklih mesecih zniževala hitreje kot v evroobmočju, na letni ravni rast cen pa že drugi mesec tiči na ničelni ravni. Nacionalna centralna banka v svojem poročilu o cenovni stabilnosti sicer napoveduje preobrat v nasprotno smer konec leta, ko naj bi (šibko) okrevanje pomembnih gospodarstev izničilo deflacijska gibanja.

Ni slabo. A kaj, ko so napovedi tako pokvarljivo blago.

Iz torkove tiskane izdaje Dela