Tiskane izdaje
Môra je nekaj drugega: bajno človeško bitje človeške, živalske ali nadnaravne podobe; poljubno se lahko spreminja, celo tako, da prileze skozi ključavnico ali špranjo ter tlači, duši in sesa spečega človeka ali žival; človeku tako ponoči lahko uhaja duša. Po ljudskem izročilu moro menda povzroča zli duh, ki se ponoči priplazi kot starka in žarečimi očmi, kot zgrbljen dedek, mačka s petimi nogami, pes, krava, kura, črna senca. V atomski dobi poznamo moro bolj prozaično: kot tesnobno stanje med spanjem.
Móra je tudi družabna igra s prsti, pri kateri igralca prožita prste in izklicujeta številke, ki naj bi predvidoma pomenile skupno število prstov; zmaga tisti, ki ugane skupno število 2.
Morana je že spet nekaj drugega: slovanska krvoločna boginja zime in smrti. Leta 1993 je Aleš Verbič posnel strašljiv film o Morani, ki kot volk zavija tam nekje izpod Triglava.
Mura pa ni le čudovita, sveta reka, je veliko tekstilno podjetje, največje v Evropi, ki je v teh dneh tragična kombinacija vsega: nočne more, igre s prsti in številkami ter Morane, boginje smrti. Nekdanji direktor Božo Kuharič je to že zdavnaj predvidel, vendar skoraj ni mogel ničesar storiti. Tedaj je bilo v Muri še šest tisoč zaposlenih, skoraj toliko kot v sedanji Slovenski vojski, zdaj jih je pol manj, a problem, da bodo ljudje ob Muri ostali brez dela, ni nič manjši. »Boste videli, kaj bo, ko bo Mura zašla v težave«.
Menedžerske ekipe po Kuhariču niso znale podjetja pravočasno rekonstruirati, kot bi se reklo v današnjem žargonu; niso imele znanja in sposobnosti za prilagoditev novim časom. In zdaj imamo na Slovenskem tempirano socialno bombo, s katero se država noče več ukvarjati. In, žal, celo svoj prav ima. No, rezultat bo, da je France Štiglic leta 1975 po romanu Miška Kranjca posnel film Povest o dobrih ljudeh, nova generacija režiserjev pa bo imela priložnost grabiti po temah à la povest o besnih ljudeh, povest o murskih (socialnih) mrtvicah.
Mnenje, skoraj že vsem razbobnano in »prodano«, da so socializem in rdeči direktorji desetletja zaustavljali razvoj Slovenije, je v sedanji krizi padlo na glavo. Rdeči direktorji so ustvarjali podjetja in delovna mesta, sedanji menedžerji, vsi z nekakšnimi magisteriji in doktorati, pa to sistematično ali kar po kmečko uničujejo.
Mura je seveda samo repriza tistega, kar je Morana naredila z mariborskim Tamom, v katerega je tedanji minister Maks Tajnikar metal denar z lopato, rezultat pa je, da je podjetje crknilo. Zdaj Tajnikar po televiziji deli nasvete pogrebnikom Mure. Ali pa koprska luka: tako rekoč na svojo roko jo je gradil rdeči direktor Danilo Petrinja, nazadnje jo je zelo uspešno vodil Bruno Korelič, potem pa je t. i. politika vse kadrovsko počistila in za krmilo privedla razne fičfiriče. Novi direktor Gregor Veselko se je menda zgrozil, ko je proučil bilance.
Morali si bomo priznati, da šepamo na vseh ravneh, od zgoraj navzdol. Menedžment je slab, o tem ni dvoma, tudi pogolten in podkupljiv je, inženirske veščine iz tovarn, ki so nekdaj kaj veljale, puhtijo v pokojninsko obnebje, srednji sloj je ogrožen, mladina, celo doktorji znanosti, živijo le na »določen čas«, družbeni proizvod pa ustvarjajo nekvalificirani delavci, ki jim z lopato dirigira Ivan Zidar. Za zgarane šivilje Mure ne bo poskrbel seveda nihče, ker se jih preprosto ne da prekvalificirati za betoniranje ali krivljenje gradbenega železja.
Morala zgodbe ni v Muri kot taki, temveč v državi, ki v dveh desetletjih ni naredila čisto nič za rekonstrukcijo družbe. Če je bila nekdaj politika, da se v skoraj vsako vas »pripelje« kako delovno mesto in se tako ljudje ne bi odseljevali, je zdaj politika, da ni nobene politike več. Posledica: Evropa se spominja srbskega pokola v Srebrenici, nikoli pa ne bo spominskega dne za tri tisoč zgaranih delavk v Muri.
Iz tiskane izdaje Nedela
