Mura umira na obroke

Soboška Mura je v velikih težavah. Zelo velikih, morda največjih po letu 2002, ko se je začela njena sanacija z vložkom države v višini deset milijonov evrov. Sanacija bila doslej neuspešna, bolj je bila podobna tu in tam uspelim gasilskim vajam na majhnem požarišču. Otipljivi rezultati sanacije so nenehne izgube, lanska v rekordni višini 3,3 milijona evrov, zmanjšanje zaposlenih za 1600 delavcev ter nenehno zmanjševanje proizvodnje in prodaje oblačil.

V petek je odstopil predsednik uprave Franc Huber. A zanimivo, kot razlog za svoj odhod ni navedel morda že katere izmed usodnih težav za kolektiv, kot je veliko pomanjkanje dela (uradno se je obseg letošnjih naročil zmanjšal za četrtino, neuradno pa skoraj za polovico), ali likvidnostne težave (dolgovi so se globoko zajedli v kapital družbe), ampak nenadno željo po upokojitvi in nesoglasja v kolektivu. Huber po devetih mesecih in pol vodenja Mura ni zmogel poguma, da bi navedel pravi razlog za svoj odhod: dela, ki si ga je sicer lotil pogumno, ni obvladal. Obul si je prevelike čevlje.

Huber, ki je sicer veliko naredil za zmanjšanje stroškov poslovanja in bolj učinkovitejše poslovanje Mure (ustanovil je hčerinske družbe kot zdrava jedra zelo bolne Mure), je - tako kot njegovi predhodniki - uresničil zelo malo od tistega, kar je najpomembnejše za uspešno poslovanje slehernega podjetja. S svojo ekipo ni bil zmožen zadržati večine starih kupcev oblačil ali celo najti novih. Vendar, tako mislim, ne samo zaradi recesije, ki je danes priročen izgovor, temveč zaradi velike togosti Murinih prodajnikov, za kar pa je prvi krivec Franc Huber. Veliko slabši od Hubra je bil njegov po slabem letu dni mandata odstavljeni predhodnik Aleš Kumperščak, ki je zapravil še tisto, kar je uspelo pred njim v petih letih narediti Borutu Mehu. Ta je kot finančnik spretno držal Muro na finančnem površju, ni pa dosegel osnovnega cilja - ohraniti ali celo povečati prodajo Murinih oblačil.

Bilo bi krivično, če bi Hubru naložili breme krivde za vse slabo, kar se z Muro dogaja. Največji krivci za počasno, a žal, kot vse kaže, tudi zelo zanesljivo umiranje največje evropske tovarne oblačil (v Muri je še vedno zaposlenih 3250 delavcev) so njeni lastniki. Med njimi jih je več kot 60 odstotkov tako imenovanih institucionalnih (največja je NFD, država ima osem odstotkov delnic), preostali so zaposleni, bivši zaposleni in drugi posamezniki.

Institucionalni lastniki se do Mure ves čas obnašajo zelo mačehovsko. Zanjo so skrbeli le toliko, da so jo držali nad vodo in da ne bi bili že na »prvo žogo« krivi pred javnostjo za njen propad in s tem za eksplozijo velike socialne bombe v Pomurju. Mura za institucionalne lastnike, z izjemo države, ni bila zanimiva, saj jim ni prinašala dobičkov, ampak le težave in probleme. In za reševanje obojega so potrebni volja, čas in denar.

In predvsem zadnjega institucionalni lastniki niso bili pripravljeni žrtvovati v dobro Mure. Država vsaj doslej ni pokazala prave volje, da bi kaj več prispevala k reševanju tovarne. Ne s tovornjaki denarja, marveč s primernimi ekonomskimi ukrepi. Lastniki so se zganili šele v zadnjem času: 12. maja bodo na skupščini odločali o dokapitalizaciji tovarne v višini 8,5 milijona evrov. Ta naj bi rešila Muro, v kateri bi konec leta, ob ugodnem razpletu, delalo še tisoč delavcev manj kakor danes.