»Prvo, kar je, je napačen že pojem nagrada,« je protestiral Tomaž Kos. »Čeprav ga uporablja tudi zakonodaja, gre v resnici za plačilo za opravljeno delo upravitelja, zato tudi v društvu ne govorimo več o nagradah. In drugič, ta izplačila upraviteljem že od leta 2005 niso bila revalorizirana. Po tisti stari uredbi je bila najvišja nagrada 102.000 evrov.« Sledile so spremembe predpisov in tudi potem, ko je bila sprejeta novela A zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP- A), je za stare stečaje, namreč tiste, ki so bili začeti pred uveljavitvijo osnovnega ZFPPIPP, veljala nova tarifa. Torej so bili po mnenju Tomaža Kosa sklepi, izdani v obdobju, ki je bilo za opozicijske poslance sporno, zakoniti. »Je pa res, da zakonodajalec ni predvidel, da bodo šle nekatere nagrade tako visoko. Nemara bi moral že v osnovi ob spremembi zakona predvideti zgornjo mejo - čeprav gre le za kakšnih deset primerov, ki odstopajo navzgor.«
Omejitve, kot jih ima v mislih sogovornik, niso na ravni, kakršno je z najnovejšo, julijsko spremembo tarife postavil minister Aleš Zalar (ta je omejil izplačila na skupaj največ 80.000 evrov), ampak morda na 200, 250 tisočakov. Pravzaprav je sedanja omejitev primerna za kake štiri petine vseh postopkov, pri 20 odstotkih pa »se bo treba dogovoriti z ministrstvom, sicer bodo problemi«.
»Stečajni upravitelji niso pretirano plačani«
Po Kosovem mnenju namreč ne bi smeli izvzeti številk iz konteksta, ampak »bi morali upoštevati, da gre tudi za pet- ali celo desetletno delo upravitelja. In če to razdelite na mesece, vidite, da zneski niso tako visoki; četudi vodi več stečajev naenkrat, upravitelj ni plačan bolje od menedžerjev, ki so ta podjetja zavozili. Celo bistveno slabše. Vsote, ki so jih prejeli nekateri upravitelji, so direktorji poprej sprašili v pol leta.«
Stečajnih upraviteljev je bilo pred leti več kot 500, je dodal sogovornik, po uvedbi licenciranja je število upadlo pod 100. Ostali so torej le najbolj usposobljeni, menedžer pa je lahko skoraj vsak. Tomaž Kos, ki si v imenu stroke prizadeva za profesionalizacijo dela upraviteljev (in ne, da so dopoldne direktorji, popoldne pa stečajniki), je denimo v 12 letih rešil 201 primer. Sicer se lahko vsak od stečajnih upraviteljev prijavi na petih okrožnih sodiščih in na vsakem vodi po največ pet postopkov hkrati. Sodišča jim jih dodeljujejo po seznamu.
Več v tiskani izdaji Dela