Tiskane izdaje
Večje gospodarsko sodelovanje med državama je v nasprotju z interesi ZDA, ki si prizadevajo za čim večjo osamitev Severne Koreje. Kim Džong Il lahko namreč svojo obljubo, da bo do leta 2012 poskrbel za to, da si bo vsak državljan dnevno lahko privoščil »skodelico riža z mesno juho«, izpolni le s kitajsko pomočjo. Po drugi strani pa lahko severnokorejski režim po mnenju Scotta Snyderja s newyorškega inštituta Svet za mednarodne odnose v mednarodni skupnosti počne kar hoče, dokler ima takšno podporo Kitajske.
Vendar je potrebno razumeti tudi logiko drugega največjega gospodarstva sveta, ki se najbolj boji prav sesutja režima v svoji sosedi. Slednje bi namreč pomenilo, da bi se morala Kitajska soočiti z reko beguncev, obenem pa si nihče ne upa napovedati, kaj vse je severnokorejski režim še sposoben narediti, ko se čuti pod pritiskom. Kitajska vlada naj bi bila tako pri vprašanju, kaj storiti s Severno Korejo, razdeljena: določeni naj bi bili mnenja, da se mora Severna Koreja odpreti svetu in začeti z reformnim procesom, medtem ko je cilj drugih predvsem stabilnost Severne Koreje. To pa poskušajo doseči s preskrbo nafte, streliva in rezervnih delov svoji (za enkrat) neukrotljivi sosedi.
Miren prenos oblasti
Glavna naloga Kim Džong Ila je zagotoviti miren prenos oblasti na njegovega sina kim Džong Una, saj naj bi bil sam že močno bolan. To mu ne bo uspelo brez velike podpore ostalih pomembnežev v severnokorejski hierarhiji, podporo pa si lahko pridobi le z izboljšanjem ekonomskih razmer v državi.
Gospodarske razmere v Severni Koreji so sicer izredno slabe, saj se je gospodarstvo leta 2009 skrčilo za 0,9 odstotka, razmere pa je še dodatno poslabšal decemberski izbruh slinavke in parkljevke. Bolezen naj bi bila katastrofalna predvsem zato, ker je severnokorejsko kmetijstvo zelo odvisno od volov za oranje polj. Večje število poginulih volov pa pomeni še večji primanjkljaj hrane v državi, ki se že tako ali tako periodično sooča z lakotami.
