Tiskane izdaje
V primeru Agrokor, predvsem če je mogoče verjeti teorijam zarote, ni veliko naključij. V ruski banki Sberbank in VTB ter njuni lastniki naj bi po oceni enega od poznavalcev razmer v Mercatorju, ki je hotel ostati neimenovan, že pred leti predvideli konec, s katerim se zdaj spopada hrvaški trgovec. Zgolj analiza stroškov obrestnih mer namreč pokaže, da so bili ti preprosto previsoki, da bi se Agrokor lahko osredotočal na še kaj drugega kot na odplačevanje dolgov. Investicij v trgovinsko dejavnost ni mogel izvajati. Tirnice do finančnega propada so bile s tem položene.
Kaj imajo Rusi od težav Agrokorja? Po mnenju nekaterih gre zgolj za vzvod – skupina Agrokor zaposluje več kot 55.000 ljudi – za doseganje drugih ciljev. Na primer zagotovitev dostopa do naftnih zalog v Jadranu ali pa odpiranje vrat v lastništvo Ine. Danes je tako skupina Agrokor na razpotju različnih scenarijev. Kaj to pomeni za slovenski Mercator, ki na ravni skupine po zadnjih podatkih zaposluje še vedno več kot 21.000 ljudi, od tega več kot 10.000 Slovencev?
Mercator ali Konzum v prodajo?
Po prvem, za mnoge najverjetnejšem scenariju bo sledila razprodaja vsaj nekaterih od Agrokorjevih hčerinskih družb. Mercator ali Konzum naj bi bila po oceni enega naših sogovornikov tu na prvem mestu pred, na primer, Jamnico. Ta scenarij bi bil najverjetnejši, če bi Agrokor dobil novega lastnika z novo strategijo. »Večjih pretresov za Mercator v tem scenariju ni,« je prepričan dr. Črt Kostevc z Ekonomske fakultete v Ljubljani, ki ocenjuje, da ima Mercator predvsem v Sloveniji še vedno uspešno znamko in dober položaj na trgu, seveda pa bi bilo treba preveriti, kaj je v dobi lastništva Agrokorja sploh ostalo od Mercatorja.
Je ta finančno osiromašen? Čigave so Mercatorjeve nepremičnine na Hrvaškem, prepleskane z napisom Konzum? Koliko in kateri slovenski dobavitelji generičnih Mercatorjevih znamk, zamenjani s hrvaškimi, so preživeli? »Zadovoljivi odgovori na ta vprašanja bi lahko pomenili, da bi bili med potencialnimi kupci spet lahko mednarodni velikani, kot sta Tesco ali Carrefour,« še dodaja Kostevc, ki vidi precej manj možnosti, da bi Mercator prevzel konzorcij dobaviteljev. Po njegovem mnenju nimajo dovolj denarja, kot neka nova tvorba pa tudi ne veliko možnosti za izposojo sredstev pri bankah.
Lastnik Mercatorja so banke
Pomembno vlogo pri preigravanju možnosti tega scenarija bo odigral tudi Antonio Alvarez III., glavni direktor za prestrukturiranje hrvaškega koncerna. »Pri vprašanju prodaje Mercatorja bosta zanj odločilna interes in cena,« nam je povedal dr. Janez Prašnikar z ljubljanske ekonomske fakultete, eden od ekonomistov, ki je v preteklih letih skrbno analiziral prodajo Mercatorja Agrokorju. Opozarja, da Agrokor v resnici ni ekonomski lastnik Mercatorja: »To je konzorcij bank, s katerim ima Mercator sklenjen sporazum. To niso iste banke, v imenu katerih naj bi Alvarez vodil prestrukturiranje.« Pri morebitni prodaji Mercatorja se torej lahko še zelo zaplete, saj ni mogoče računati na skladje interesov Alvareza in konzorcija bank.
Todorićeva družinska zlatnina
Drugi mogoči scenarij je ohranitev vseh pomembnejših podjetij v skupini Agrokor, tudi Mercatorja, in njeno paketno reševanje. Kako, v kakšni obliki? »Počakajmo, položaj se bo še zelo zapletel, preden se bo razpletel,« ni želel špekulirati Kostevc. Prašnikar pa je prepričan, da bi Todorić, če bo obdržal imperij in tudi roko nad finančnim prestrukturiranjem, z Mercatorjem ravnal kot z družinsko zlatnino. »V postopku finančnega prestrukturiranja bi ga prodal nazadnje. In še to, če bi ga res moral.«
Tretji in hkrati daleč najmanj verjeten je scenarij, po katerem bi Agrokor končal v stečaju. »Če bi hoteli biti brutalno sebični, bi bila uresničitev tega scenarija verjetno najboljša za Mercator,« je poudaril naš vir. Agrokor namreč v tem primeru ne bi mogel več finančno izčrpavati slovenskega trgovca.
Sedanje razmere so podobne tistim, ki smo jih spremljali pred leti, tik pred prodajo Mercatorja Agrokorju. Poklicani ali ne, povsod se najdejo tisti z lastnim pogledom in idejami o tem, kaj je treba storiti. Pot od idej k dejanjem pa ne bo kratka, ne glede na to, v katero smer se bo obrnila zgodba skupine Agrokor in Marcatorja. Alvarez si bo s sklepanjem dogovorov z dobavitelji in upniki gotovo poskušal kupiti nekaj časa. Na prve pomembne premike bo treba počakati vsaj pol leta, je za Delo ocenil dobro obveščeni sogovornik, na to pa kažejo tudi izkušnje iz mednarodnega sveta.
Grška izkušnja
Lani je v bankrotu končal Marinopoulos, eden največjih grških trgovcev. Podobno kot pri Agrokorju so se težave začele v vrtincu hitre rasti in prevzemnih ambicij. Ko ga je ukleščenega v grško krizo leta 2012 zapustil še solastnik Carrefour, je bil propad le še vprašanje časa. Lani poleti je razglasil stečaj, v katerem so upniki prijavili več kot 1,3 milijarde evrov terjatev. V reševanje so se vključile štiri grške banke in potencialni kupec Sklavenitis. Pogajanja so potekala več kot pol leta, preden so se konec februarja s pročelij Marinopoulosovih trgovskih centrov končno začeli risati napisi Sklavenitis. Še prej je počilo med zaposlenimi. Zaradi neizplačila decembrskih plač so stavkali v začetku leta. Za zdaj se pri Mercatorju na srečo tega ni bati.
