Nakupovanje za domovino

Tri največja gospodarstva na svetu: ZDA z bruto domačim proizvodom 13.807,550 milijona dolarjev, Japonska z BDP 4.381,576 milijona dolarjev in Nemčija z 3.320,913 milijona dolarjev, imajo dokaj različen odnos do nakupovanja. V Ameriki je trg zdravilo za vse težave. Medtem ko Japonci gojijo varčnost in imajo Nemci zapravljanje in zadolževanje za gospodarsko nevarno in moralno sporno, je v ZDA tako početje življenjski eliksir, ki ohranja svet v gibanju in obuja mrtve gospodarske veje v novo življenje. Prepričanju, da je rešitev nakupovanje, ne more do živega niti sedanja kriza.

»Američani ne nakupujemo čez meje, ker bi zavrgli moralne temelje,« pojasnjuje v Spieglu ameriška intelektualka Marcia Pally, ki je dolgo živela v Berlinu in zdaj poučuje na Newyorški univerzi. Pred kratkim je izšla njena knjiga Religija za prizoriščem: vpliv protestantizma na svobodo vesti, pluralizem in ameriško zunanjo politiko. Ampak zakaj verni Nemci ravnajo drugače? »Ker je stara Evropa še zmeraj ujeta v staro krščanstvo. Tudi neverni Nemci imajo staro krščansko kulturo v krvi. Ta pa temelji na discipliniranem prizadevanju, tveganju in krivdi. Ta kultura sili ljudi, da si postavljajo težavne in tvegane cilje - to sta samokritično moralno ravnanje in vera, da jim bo Bog odpustil neizogibne neuspehe. Plačilo za to sta občutek krivde in z njim bolečina, ki človeka vedno znova sili, da poskusi še enkrat.«

Nemci imajo slabo vest, če zapravljajo, Američani pa čisto

V Novem svetu pa so krivdo vrgli v smeti, pravi Marcia Pally: »Četudi smo ohranili vero v boga, smo se nehali zanašati na njegovo milost. To je za nas preveč pasivno, zanašamo se na lastno odločitev, da ga poiščemo. Od nas je odvisno, da naredimo odločilni korak. In zakaj bi imeli občutke krivde, če vemo, da smo naredili ta korak? In drugič: v 19. stoletju nadvse pomembna metodistična tradicija se ni več osredotočala na odpuščanje grehov, temveč na brezgrešnost, se pravi popolnost, a to ni prav nič okrnilo ameriške samozavesti. Če imate ustvarjalno silo, pripravljenost tvegati in samokritično zavest o krivdi, pa izpustite krivdo, dobite ameriško sveto trojico: ambicioznost, vratolomnost in vero v trajno izboljšanje,« pravi Marcia Pally.

Medtem ko v Nemčiji kopičenje dolgov velja za prelom zavezanosti k moralnemu stremljenju, pa v Ameriki ambicioznost, lov za ugodnimi priložnostmi sam po sebi ni nemoralen. Američani se ne počutijo podli, če zapravljajo denar, ki ga nimajo. Podlo se počutijo, če ne nakupujejo. »Zato nakupujemo brez slabe vesti. Tako izboljšujemo sebe in svet, skratka: to je naša (krščanska) dolžnost. Nemci menijo, da morajo finančno krizo prebroditi, Američani pa, da jo morajo odpraviti. A kako jo bomo, brez dolarjev, da bi pognali trg? Pravi greh sedanje finančne krize je, da nam jemlje naše podedovano prepričanje,« ugotavlja Marcia Pally.

Japonske gospodinje - izvedenke za varčevanje

Drugo najmočnejše gospodarstvo na svetu, Japonska, ena najdražjih držav na svetu, je do porabništva previdna: nedoločljivo dolgo finančno krizo poskuša prebroditi z varčevanjem, in ko to ne zadostuje več, z zaposlovanjem žensk, ki so doslej le varčno gospodinjile. Marsikatero japonsko gospodinjstvo izda največ za hrano, a tudi najvarčnejša gospodinja si prizadeva postreči vsak večer s čim drugim. Satoko Sugiti, urednica mesečnika Sutekina Okusan (Ljubka žena) z recepti in nasveti za varčevanje, je bila nadvse presenečena, ko je ugotovila, kako dosledno in odločno varčujejo njene rojakinje. Varčevanje ni le konjiček, marveč je nuja: mnoge od 17 milijonov japonskih gospodinj, ki morajo shajati z moževo plačo (povprečno 270.000 jenov na mesec, kar je 2258 evrov), so že prave umetnice v varčevanju. Bolj ko se širi odpuščanje, bolj varčujejo. Gospodinjski izdatki so se oktobra zmanjšali za 3,8 odstotka, tako da so ogrožena delovna mesta v distribucijski verigi.

Kot pravi Satoko Sugiti, je že čisto normalno, da posameznik porabi za hrano le 10.000 jenov (83,6 evra), kolikor bi nepazljiv kupec plačal v luksusni trgovini za eno samo lepo zavito in okrašeno melono. Kupci so tem trgovinam obrnili hrbet (oktobra je v njih prodaja padla za sedem odstotkov), nakupujejo pa na razprodajah in v diskontnih trgovinah. Kljub varčevanju pa strokovnjaki napovedujejo, da se bo moralo zaposlovati čedalje več žensk, ker ena plača ne bo zadostovala za vso družino. Tudi 50.000 jenov na mesec (418 evrov) olajša pritisk na družinski proračun, pravi finančna novinarka Haruko Ogiwara, avtorica več knjig o varčevanju. Ženske, ki samo gospodinjijo, so razkošje, ki si ga Japonska ne more več privoščiti. A najti službo, tudi za nepoln delovni čas bo težko.

Iz sredine tiskane izdaje Dela!