Vlada Južni tok načeloma podpira. Spor med Rusijo in Ukrajino je namreč znova spomnil, kako pomembno je, da ima država - če že nima veliko svojih virov - čim več nabavnih poti za energente. Slovenija je imela v tem primeru srečo, saj iz Rusije uvozimo »le« približno 60 odstotkov zemeljskega plina, tako da je Geoplin lahko v teh dneh zagotovil nemoteno dobavo plina iz drugih virov - hvala bogu za alžirski plin, je v teh dneh verjetno pomislil marsikdo.
Če bi Južni tok tekel čez Slovenijo, to sicer ne bi pomenilo diverzifikacije nabavnih virov. Kot tranzitna država bi si lahko obetali kvečjemu nekoliko večjo stabilnost ter rento od tranzita, zemeljski plin bi namreč še vedno dotekal iz istega vira - Rusije, vendar bi se izognil Ukrajini. V tej luči verjetno tudi kaže razlagati včerajšnji obisk Millerja pri nas in napoved o bolj intenzivnih pogajanjih o Južnem toku - kot poskus sporočila Ukrajini, da si bo, če bo še dolgo vztrajala pri svojem, nakopala precej nasprotnikov in dolgoročno morda celo ostala brez ruskega plina.
Pravo diverzifikacijo oskrbe s plinom in večjo energetsko varnost pa bi za Slovenijo pomenilo povečanje dobave iz Alžirije (čez Italijo) ter priključitev k projektu Nabucco. Minister za gospodarstvo se tega verjetno zaveda. Kako bi si sicer lahko razlagali dejstvo, da vsakič, ko ga novinarji vprašajo o podpori plinovodom čez Slovenijo, beseda nanese tudi na plinovod Nabucco?