Napotek

Prvič smo doživeli, da sta se na domači dražbi vrhunskega podjetja kot kupca med seboj spopadla dva močna domača lastniška (celo panožna) stebra.

Objavljeno
28. december 2006 22.00
Darijan Košir, urednik gospodarske redakcije Dela
Pred dnevi smo v enem podobnih uvodniških sestavkov zapisali, da bo med prvimi prodajami državnih deležev v seriji podobnih skozi vse leto 2007 tudi »spektakularna« dražba četrtinskega lastniškega deleža vodilnega slovenskega tehničnega trgovca. Pridevnik, ki smo ga uporabili, se je izkazal za umestnega: tako po javnem, medijskem zanimanju – že pred dražbo, ob njej in po njej – kot po izkupičku: prvič smo doživeli, da sta se na domači dražbi vrhunskega podjetja kot kupca med seboj spopadla dva močna domača lastniška (celo panožna) stebra, in da je država pri tem iztržila premijo skoraj 40 odstotkov nad izklicno ceno.

V tem pogledu je bila četrtkova dražba prelomnega psihološkega in praktičnega pomena. Državi od lanske avgustovske prodaje državnih deležev v Mercatorju, kjer dražbene premije ni bilo (še več: vrednost Mercatorjeve delnice je zdaj za dobro tretjino višja od cene ob prodaji pred manj kot poldrugim letom), še bolj skrbno gledamo pod prste, zato si državna sklada kot prodajalca tokrat nista mogla privoščiti niti najmanjše napake pri postopku. Vsi vpleteni in opazovalci so se združili v oceni, da si država tokrat, morda prvič zares, zasluži petico tako za izvedbo operacije kot za doseženo ceno. Pa pustimo ob strani cinične pripombe, da se je oboje zgodilo ravno in zgolj zato, da država dokaže svojo »poštenost«.

Drugo vprašanje je, kaj razplet pomeni za oba podjetniška stebra, vpletena v boj za nakup državne četrtine Merkurja. Tuš je razvojne cilje z Merkurjem le medlo razkril; s prostim očesom pa vidimo zlasti njegovo navezo z Merkurjevim menedžmentom, s katerim sta želela skupaj zapreti lastniško strukturo tako imenovane gorenjske naveze pred nezaželenimi »vsiljivci«; a v tem primeru ne vidimo jasnega načrta, kako poslovno povrniti slabih 23 milijard, vloženih v skoraj četrtino sicer dobrega podjetja. Mercatorjevi načrti z Merkurjem, kolikor jih je pač bilo, so zveneli bolj logično, a še premalo, da ne bi računovodsko preračunljivi predsednik Mercatorjeve uprave pri določeni ravni dražbene cene popustil.

A kakorkoli že, v tej zgodbi je bistven čisti umik države iz koščka gospodarstva. Ker jih v letu dni sledi še nešteto, je Merkurjev primer dober napotek za ravnanje.