Ne le Kitajci, krivo je tudi slabo vodenje

Ljubljana – Za Montom Kozje, Delozo in Jutranjko, če omenimo le nekatere družbe, se je v petek v stečajnem postopku znašlo še eno tekstilno podjetje – mariborska Merinka. V zraku visi stečaj Koncept Optimuma, potem ko se je vlada odločila, da ne bo prodala svojega deleža, pa je negotova tudi usoda IUV Vrhnika. »To, kar smo napovedovali pred letom ali dvema, se uresničuje,« o propadanju slovenskih tekstilnih in oblačilnih podjetij meni sekretar tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije Anton Rozman.

Po njegovih besedah so vse družbe, ki imajo v svoji strukturi predelavna dela, v čedalje težjem položaju in ne morejo z velikim optimizmom gledati naprej. Kot ugotavlja, težave tekstilnih, oblačilnih in tudi nekaterih obutvenih družb še zdaleč niso zgolj posledica veliko cenejših izdelkov iz Kitajske in drugih držav v jugovzhodni Aziji, temveč so na to vplivali slabo vodenje družb v minulih letih in težke delovne razmere te delovno intenzivne panoge v Sloveniji.

Zagotovo pa poplava cenejših azijskih izdelkov ne le v Sloveniji, pač pa tudi v Evropi, zelo zaostruje razmere na trgu. Po nekaterih ocenah so od začetka leta, ko so padle omejitve za uvoz Kitajskih tekstilnih izdelkov, cene tekstila za enako kakovosten izdelek pri nas v povprečju padle za približno četrtino, pri nekaterih izdelkih pa je baje znižanje celo polovično. Rozman pravi, da vpliv azijske konkurence že močno čutijo tudi dobra domača podjetja, ki imajo svoje programe. Tako so nekatera, kot so Lisca, Labod, Alpina, del svoje proizvodnje že preselila v države s cenejšo delovno silo, posamezne slovenske družbe pa nekaterih izdelkov sploh ne proizvajajo več, temveč jih kar kupujejo na vzhodu in jih nato prodajajo pod svojo blagovno znamko.

»V prihodnje bodo slovenska podjetja še več izdelkov naročala na vzhodu ter jih prodajala pod svojo blagovno znamko,« je prepričan Rozman. Po njegovem mnenju je predvsem za delavce skrb zbujajoče, da se želi večina tekstilnih in usnjarskopredelovalnih podjetij iz proizvodnih preoblikovati v trgovska podjetja. »Če kupiš čevelj za tri do pet dolarjev in ga prodaš za 15 do 20, se ti račun izide.« Hkrati opozarja, da dumpinške cene, ki jih ponujajo azijski tekmeci, dolgoročno niso koristne ne za domače izdelovalce ne za kupce, saj bodo vzhodni ponudniki, potem ko bodo uničili domačo konkurenco, cene vrnili na pravo raven.

Več preberite v ponedeljkovi tiskani izdaji Dela.