(Ne)modro varčevanje NLB

Ljubljana – Greh je že nekaj časa razkrit, grešnik znan in pokesan, pri pokori pa se zatika. Govorimo o modrem varčevanju pri NLB in njenih hčerah; pravzaprav se ni pokazalo za najbolj modro, ker se banke niso držale obljub iz reklamnega gradiva in so vrsto let enostransko, brez posebnega obvestila ali pojasnila zniževale varčevalne obrestne mere in s tem krepko prikrajšale varčevalce. Prva je na nepravilnosti javno opozorila Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) in v primeru domžalske banke dosegla za enega svojih članov polno poplačilo premalo izplačanih obresti. Matična NLB v takšen dogovor ni privolila, zato se potrošniška organizacija v imenu svojih članov obrača na sodišče, NLB pa strankam ponuja poravnavo, ki je po ugotovitvah ZPS v povprečju za polovico nižja od upravičenega zneska.

NLB je – vsaj posredno – priznala napako, na katero jo je opozorila tudi njena nadzornica, Banka Slovenije, zato že nekaj časa aktivno agitira za poravnavo z oškodovanimi varčevalci. Kljub temu še vedno ni znano, koliko je potencialnih oškodovancev, koliko je bilo sklenjenih poravnav in v kolikšni višini. Znano je le, da je sporno varčevanje, sklenjeno od jeseni 1999 do oktobra 2003, iz poravnalnih pogodb, do katerih so se prebili na ZPS, pa je razbrati, koliko približno banka v poravnalnem postopku ponudi varčevalcu. Veliko pove podatek, da je v poravnalnih pogodbah včasih določba, da varčevalec vsebine pogodbe ne sme razkrivati tretjim osebam.

Ločeno poteka razreševanje problema modrega varčevanja na ZPS. Tamkajšnji svetovalec za finančne storitve Boštjan Krisper nam je nanizal nekaj svežih podatkov: do zdaj je ZPS po svojih odvetnikih vložila 76 tožb, večinoma na okrajno sodišče v Ljubljani, 20 tožb je v pripravi (zbirajo dokumentacijo), izdelali pa so tudi že 240 izračunov zahtevka po dodatnem izplačilu obresti. Število varčevalcev, ki z dokumentacijo prihajajo na ZPS, iz dneva v dan narašča. Navsezadnje je zakonski zastaralni rok za izplačilo obresti tri leta. Povprečen zahtevek, pri katerem se varčevalci odločajo za tožbo, je 800 evrov. Sicer pa se višina zahtevkov giblje med 100 in 10.000 evri.

Varčevalci, ki prihajajo na ZPS, so tudi vir informacij o dogajanju na banki. Pravijo, da jih banka ovira pri pridobivanju dokumentacije, potrebne za (za banko neugodnejši) izračun, ki ga opravijo na ZPS, da zavlačuje, pravi, da nima več pogodb, da so hranilne knjižice na sodišču ali pogojuje s sestankom o poravnavi. Potrošnikom poskuša najprej vsiliti svojo razlago o velikodušnosti ponujene poravnave, češ da v resnici ni ravnala nezakonito, ampak je bilo napačno zgolj razumevanje varčevalcev oziroma so ti imeli previsoka pričakovanja – ob neugodnih zunanjih okoliščinah. Ponavlja, da so brošure o rasti obrestnih mer izključno informativne in niso zavezujoče (banka je nekaterim varčevalcem ob sklenitvi varčevanja izročila natančen izračun celega varčevanja po »informativnih« obrestnih merah, potrošniki pa so se prav na podlagi tega izračuna odločali za modro varčevanje).

Se tožba izplača?

Vsak varčevalec, ki se je našel med oškodovanci (glede na čas sklenitve pogodbe), torej lahko poskusi na obeh koncih: se pozanima o poravnalni ponudbi pri banki in pridobi izračun pri ZPS. Ta na podlagi dokumentacije izračuna razliko med izplačanimi in upravičenimi obrestmi, potem pa se varčevalec odloči, ali je znesek razlike dovolj velik, da se tožba splača. ZPS mu krije stroške odvetnika, pogoj je le, da je član ZPS oziroma, da plača letno članarino in simbolični znesek za izdelavo izračuna.

Kako približno je videti oškodovanje v številkah? Boštjan Krisper nam je posredoval tipični primer izračuna, izpeljan iz varčevalne pogodbe iz Banke Domžale (sklenjene leta 2000 za pet let, z mesečnimi vplačili po 50.000 tolarjev). Ker banka ni obračunavala obresti tako, kot je obljubila (od 3,05 odstotka v prvem do 5,45 odstotka v zadnjem letu), temveč je obrestna mera padla na končnih 0,4 odstotka, je bil varčevalec prikrajšan za nekaj več kot 1000 evrov. Tolikšen bo zahtevek odvetnikov ZPS na sodišču, medtem ko banka v poravnavi ponuja približno 490 evrov ali zgolj 45 odstotkov upravičenega zneska.


Več v današnji tiskani izdaji Dela!