Ne verjamem več 
v nepristransko delovanje agencije

Ministrica za gospodarstvo Darja Radić jo je prinesla iz sosednje sobe in povedala, da ji jo je ob novem letu poslal neznan darovalec. Na vprašanje, kakšno simbolno sporočilo razbere iz tega, se je samo nasmehnila. Ob koncu pogovora, ko je bil diktafon že izključen, je povedala, kakšno olajšanje zanjo pomeni zakon o integriteti ali po domače protikorupcijski zakon. Z njegovo pomočjo zdaj lažje odvrne številne lobiste in direktorje, ki trkajo na njena vrata, da bi ji predstavili zadeve na štiri oči. Razloži jim, da bi taki pogovori lahko postali takoj sumljivi šefu protikorupcijske komisije. Pojasnilo ponavadi zaleže.

Gospodarska kriza traja že približno dve leti in pol, pa še ni opaziti znamenj občutnega izboljšanja. Kateri problemi najbolj dušijo okrevanje? So to plačilna nedisciplina, siva ekonomija, delovna zakonodaja in prepočasno ukrepanje vlade za pomoč gospodarstvu?
Po pol leta, ko se bolj intenzivno ukvarjam z gospodarstvom – prej sem se kot državna sekretarka bolj ukvarjala z razvojnimi spodbudami – so pred mano manj prijetne zadeve. Ključni problem slovenskega gospodarstva je, da je v pretežni meri stopilo v krizo nepripravljeno. Večini podjetij se ni uspelo prestrukturirati v časih konjunkture, ko so bili pogoji bolj ugodni za preboj na posameznih področjih. Ta problem nas zdaj spremlja in otežuje krizo. Med najhujšimi problemi je zagotovo plačilna nedisciplina. Treba je poiskati vzrok zanjo. Nekaj ga je gotovo v gradbeništvu, kjer je prenehanje plačevanja obveznosti sprožilo plačilno nedisciplino po verigi navzdol. Ključna problema gospodarstva sta kreditni krč in prešibko servisiranje gospodarstva s strani bank.

Kako bi se banke dalo premakniti iz otrplosti?
Ja, položaj pri bankah je videti slab in kliče po hitrem ukrepanju. Čakali smo predolgo. Ideja iz leta 2009, da bi ustanovili tako imenovano slabo bank, je bila prava. Ta zamisel je spet aktualna, o njej smo se pogovarjali nedavno tudi na razvojni klavzuri. Podpiram idejo o ustanovitvi posebnih oddelkov v bankah, na katere bi bile prenešene slabe naložbe.

Je bil pobudnik za oživitev ideje o tako imenovani slabi banki minister Gaspari?
Da, minister Gaspari je velik zagovornik, pa tudi nekateri drugi razvojni ministri, torej, vsi, ki se zavedamo, kako velik problem je kreditni krč. Banke rabijo sveža sredstva. Problem so tudi visoke obresti, zaradi katerih so posojila draga. Neodzivnost domačih bank, zlasti tistih v delni državni lasti, pomeni, gledano dolgoročno, da bodo izgubile komitente iz gospodarstva.

Med vsemi gospodarskimi panogami je gradbeništvo v najslabšem položaju. Če ne bo hitrega ukrepanja, lahko v nekaj mesecih cela vrsta podjetij pade kot domine.
Pritrdila bi, da se bo to res zgodilo, zato je skrajni čas, da nekaj naredimo na področju bank. Kakorkoli gledamo, potrebujemo čarobno paličico, ki bo obrnila trend navzgor. Ministrstvo za finance zdaj sicer pripravlja predlog zakona, s katerim naj bi s fiskalnimi instrumenti, se pravi z obdavčitvami, stimulirali banke, da bodo povečale svojo kreditno aktivnost. Lahko da bo ta ukrep primeren, mislim pa, da bi bankam bolj pomagali, če bi lahko izločili slabe naložbe in če bi dobile sveža sredstva, ki bi jih lahko potem naprej posojala podjetjem. Drugače se bodo podjetja začela obračati na banke v tujini. To je slabo, saj bodo domače banke izgubile komitente. In potem se bomo spraševali, ali je bilo vredno zagovarjati nacionalni interes.

Ukrepe za pomoč gradbeništvu ste napovedali v gospodarskem ministrstvu. Kaj pripravljate?
Upoštevali smo predloge gradbenih podjetij, na drugi strani pa smo igrali koordinativno vlogo med ministrstvi pri pripravi ukrepov. Pripravili smo paket ukrepov, med katerimi je po mojem mnenju najboljši sklop, ki povečuje investicijsko aktivnost in na tem področju je zagotovo ukrep za povečanje energetske učinkovitosti stavb. Samo za obnovo bolnišnic je predvidenih 52 milijonov evrov, 137 milijonov pa je sredstev, ki so skoncentrirana neposredno na ministrstvu za gospodarstvo in na Eko skladu, kjer se zbirajo posebna sredstva. Skratka, to je potencial, ki bi predvsem prispeval k temu, da bi manjša gradbena podjetja preživela z novimi posli. Problem so večji projekti, ki jih Slovenija še vedno nima, predvsem takih, ki bi lahko zaposlili večje gradbene firme.

Med večjimi projekti bi bil verjetno primeren šesti blok šoštanjske elektrarne?
Ja. Če bomo nadaljevali z investicijo v šesti blok TEŠ-a, o čemer sicer dokončna odločitev še ni padla, so tam predvidena gradbena dela. Drugi projekt je črpalna elektrarna Kozjak. Tu so še projekti za gradnjo hidroelektrarn na srednji in spodnji Savi. Zagotovo bi vsaj večji gradbeniki tako lažje preživeli. Tretja opcija je, da naša podjetja dobijo delo v tujini. Intenzivno se pogovarjamo z Rusko federacijo, da bi konzorcij slovenskih gradbenih podjetij pod vodstvom Energoplana dobil kak posel pri gradnji olimpijske vasi v Sočiju. Decembra smo jim poslali ponudbo našega konzorcija. Letos se odpira notranji trg storitev, kar je lahko priložnost za gradbena podjetja, da pridobijo naročila čez mejo, v Italiji ali Avstriji. Samo organizirati se je treba primerno.

V igri za posle v Libiji je bil SCT. Ko gledamo, kaj se zdaj dogaja s tem gradbincem in početjem Ivana Zidarja, in če to primerjamo z Vegradom, se zastavlja naslednje vprašanje. Zakaj javno ne kritizirate Zidarjevega početja podobno, kot ste se odzvali lani ob delovanju Hilde Tovšak in njenega izkoriščanja Vegradovih delavcev?
Tudi v primeru SCT-ja je naše stališče enako, kot je bilo pri Vegradu. Zato spreminjamo zakon o javnih naročilih, s katerim bi preprečili zlorabe, ki so se dogajale, da ne bi podizvajalci ostali brez plačila. V primeru SCT-ja obsojam vse poskuse zlorab in same zlorabe in pričakujem, da bodo pristojni organi ustrezno ukrepali in predvsem zaščitili delavce.

V hudi stiski so tudi podizvajalci gradbenih del. Vladi so že predlagali, kako bi jim lahko pomagala. Med drugim tako, da tri leta ne bi plačevali dobička, da bi jim delno omilili plačilo prispevkov za zaposlene in jim pomagali pri pridobivanju zavarovanj in subvencij. Kaj od tega je sprejemljivo?
Predlogi so vredni premisleka, zavedati pa se je treba, da zadevajo državne pomoči, tako da teh instrumentov ni tako enostavno uveljaviti. Po drugi strani se je treba zavedati, da bi šlo v tem primeru za hudo intervencijo države v točno določen segment gospodarstva in postavlja se vprašanje, ali je to pošteno do vseh ostalih podjetij, ki so tudi v nezavidljivem položaju. Sem zagovornica horizontalnih ukrepov, s katerimi pomagamo vsem. To se mi zdi najbolj pošteno. Zavedati se moramo, da ima gradbeništvo največje težave tudi zato, ker je bilo prenapihnjeno. Če bi se sprostil kreditini krč, bi bilo vse lažje rešljivo. V tem kontekstu sem podprla predlog o pomoči z oživitvijo nepremičninskega trga.

Govorite o ustanovitvi nepremičninskega sklada, v katerega naj bi prešlo približno štiri tisoč neprodanih stanovanj?
Mislili smo tako, da bi ta nepremičninski sklad kupil za dvesto tisoč kvadratnih metrov stanovanj na različnih lokacijah v Sloveniji. Model je sestavljen tako, da bi bila največja cena za kvadratni meter okrog 1500 evrov, kar bi veljalo za najboljše lokacije v Ljubljani, drugje pa manj. Stanovanja bi namenili za mlade družine kot neprofitna stanovanja.

Je ideja o nepremičninskem skladu že pokopana?
Ne povsem. Reakcije so zelo različne. Problem v tej državi je, da se je včasih res težko odločati ali pa nam zmanjka korajže.

Ko ste podprli idejo o nepremičninskem skladu, so vam očitali, da ste prisluhnili nasvetom direktorja direktorata za energijo Janeza Kopača, ki naj bi imel določene interese na nepremičninskem področju.
Z Janezom Kopačem nisva govorila o nepremičninskem skladu. Ideja je prišla s strani bank. To potrjuje, kako nehvaležna je moja vloga. Tudi zdaj, ko smo pripravljali ukrepe za obrtnike, so padale kritike na moj račun. Moja funkcija je biti organizator, neke vrste arbiter med vsemi. Seveda običajno na tiskovkah predstavim rešitev in potem ljudje razumejo, kot da sem jaz tista, ki to predlaga, in se moram na koncu zagovarjati. Včasih je res grozno, kot na primer pri predlogu omejitve sosedske pomoči. Predlog je dala obrtna zbornica, ministrstvo za delo ga je podprlo, v javnosti pa je bil prikazan kot prepoved pomoči sosedov v primeru nesreč. Ko nekomu zgori hiša in sosedje priskočijo na pomoč, je jasno, da je to humanitarna pomoč, ki ni prepovedana in tudi nikoli ne bo.

Pogovori med vami in obrtno zbornico o njihovih zahtevah kažejo, da ne najdete skupnega jezika v vseh predlogih. Kje tiči problem?
Takoj, ko nam je obrtna zbornica predstavila zahteve, smo ugotovili, da ne sodijo v našo pristojnost. Za urejanje plačilne discipline je pristojno ministrstvo za finance, za delovno zakonodajo ministrstvo za delo, za insolvenčno zakonodajo ministrstvo za pravosodje, za spremembo zakonodaje o graditvi objektov pa okoljsko ministrstvo. Naše ministrstvo je potem organiziralo sestanek z ministri. Tri četrtine vsega, kar so zahtevali obrtniki, so ministri upoštevali v predlogih. Res je sicer, da na področju insolvenčne zakonodaje nismo prišli skupaj z ministrstvom za pravosodje, ampak v nobenih pogajanjih se ne pričakuje stoodstoten izplen. Kljub temu menim, da je bil končni rezultat dober, zato sem razočarana, ker obrtniki še vztrajajo pri državljanski nepokorščini.

Menite, da so v ozadju obrtniških zahtev politične težnje?
Zagotovo, v to sem zdaj že prepričana. Imamo tudi namige, da je bila odločitev za državljansko nepokorščino sprejeta, že preden so prišli k nam, in da jo bodo izvedli ne glede na rezultate pogovorov z vlado. Kar je seveda nekorektno in nevarno za državo. To vodi v destabilizacijo in kaos. Če je to namen, potem gospodje in njihovi politični botri v ozadju ne vedo, v kaj se spuščajo. Prepričana sem, da se vsi obrtniki, ki plačujejo obvezno članarino, s tem ne strinjajo. Pogovarjam se z vsemi združenji, tudi s trgovinsko in gospodarsko zbornico. Nikjer nam ne grozijo. Imajo zahteve, pogovarjamo se in iščemo najboljše rešitve. Zadnjič sem bila na gospodarski zbornici, kjer so mi pripravili cel set predlogov za izboljšanje stanja. To sem predstavila na sestanku koalicije. Zanimiv se mi zdi njihov predlog za spodbujanje internacionalizacije slovenskega gospodarstva, tako imenovani projekt »go international«, ki so ga povzeli po avstrijskem modelu. Projekt pomeni bolj agresiven nastop na tujih trgih s ciljem povečanja prepoznavnosti slovenskega gospodarstva na perspektivnih tujih trgih in s tem povečanja izvoza.

Energetika je še eno vroče področje, ki sodi v gospodarski resor. Ko ste prevzeli vodenje ministrstva, ste se na začetku največ ukvarjali s projektom TEŠ 6. Zamenjali ste predsednika nadzornika sveta Holdinga slovenskih elektrarn in izrazili dvom o upravičenosti šestega bloka šoštanjske elektrarne. Ste še vedno sumničavi?
Večkrat mi očitajo, da se razumem na turizem, s čimer sem se prej največ ukvarjala, in da energetike ne poznam. No, to ni čisto res, saj se kot ekonomistka dobro spoznam na projektni menedžment in tudi kak investicijski program sem že naredila. Ko so me opozorili na probleme pri projektu bloka 6, sem začela prebirati dokumente in videla, kakšna osnovna vprašanja se pravzaprav porajajo v zvezi s tem. Skušala sem dobiti odgovore na ta vprašanja.

Kaj je zbujalo dvome in nezaupanje?
Največji šok zame je bilo dejstvo, da smo že kar močno v investiciji, pa še ne vemo, koliko nas bo stala. Investicije se namreč ne lotiš, dokler ni znana njena vrednost in dokler ni finančna konstrukcija zaprta. Drugi šok je bil, da je v vseh dokumentih, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev o začetku investicije, pisalo, da bo investicija stala okrog šeststo milijonov evrov, a danes kaže, da bo stala vsaj 1,2 milijardi, zaradi eskalacijske klavzule v pogodbi z Alstomom pa še to morda ne bo dovolj. Sem Gorenjka in takega pristopa ne morem sprejeti. Investicijo bomo namreč plačevali vsi državljani. Druga vprašljiva zadeva je proizvodna cena na megavat, ki je v primerjavi z drugimi precej visoka. Nisem sicer rekla, da je projekt živa katastrofa, dvomi pa so bili dovolj za iskanje dodatnih informacij in odgovorov pri nadzornem svetu. To je bila tudi zahteva vlade, ki je že v času ministra Lahovnika zahtevala od odgovornih za projekt podrobne informacije o transparentnosti in gospodarnosti vodenja projekta, o dejanski vrednosti investicije in podobno. Toda informacije niso bile zadovoljive in potem so se začeli pritiski na bivšega direktorja HSE-ja o »polepšanju« informacije za vlado.

Mislite na Boruta Meha kot nekdanjega direktorja Holdinga slovenskih elektrarn?
Da. Ampak njega je odstavil nadzorni svet. Potem smo mi predlagali odstavitev nadzornega sveta, in sicer zato, ker so na seji nadzornega sveta vplivali na direktorja, da je prilagodil poročilo tako, da je bilo v korist projekta bloka 6. Ko začneš spoznavati projekt, ugotoviš, da je preveč črnih lukenj.

Kadrovske menjave v Holdingu slovenskih elektrarn zbujajo vtis, da gre za merjenje moči med stranko SD in vašo stranko Zares in še bolj konkretno med vami in Dagmar Komar, direktorico agencije za upravljanje kapitalskih naložb.
Po mojem mnenju ne gre za strankarske interese. Ker govorimo o tako velikih vsotah, je jasno, da so zadaj čisto drugi interesi in normalno, da delujejo interesne skupine in lobiji, ki politiko samo izrabljajo za doseganje svojih interesov.

Kmalu po decembrskem sestanku pri predsedniku vlade, ko je bilo videti, da ste zgladili nesoglasja z Dagmar Komar, ste izjavili, da dvomite v nepristransko delovanje agencije. S čim lahko podprete dvome? Z imenovanjem Arneja Misleja v članstvo akreditacijske komisije agencije? Pred leti je bil direktor Impakte, ki je uvažala indonezijski premog.
Ne samo, da dvomim, ne verjamem več v nepristransko delovanje agencije. Imenovanje Misleja za člana komisije je najbolj očiten primer, s katerim lahko tudi javnosti razumljivo sporočiš, kako delujejo interesne skupine. Čeprav se gospod Mislej zdaj distancira od tega in pravi, da nima nič z indonezijskim premogom, in če mi potem nekdo na drugi strani reče, da so pri projektu bloka 6 problem zaloge premoga in da bo treba uvažati indonezijskega, ni treba imeti fakultete, da vsaj posumiš, kje smo. Pa tisti drugi primer tudi kaže na konflikt interesov.

Gre za primer predsednika akreditacijske komisije profesorja Boruta Bratine?
Da. Če pišeš pravna mnenja recimo za direktorja Pošte Slovenije, po drugi strani pa si naenkrat v funkciji, da lahko predlagaš, kdo bo sedel v nadzornem svetu tega državnega podjetja – oprostite, ampak tako ne gre. Prepričana sem, da je v Sloveniji mogoče najti ljudi, ki nimajo tako izrazitega konflikta interesov.

Se zaradi omenjenih primerov zavzemate za spremembo zakona o upravljanju kapitalskih naložb?
Tudi zato smo zahtevali spremembo zakona o upravljanju kapitalskih naložb.

Kaj predlagate?
Želimo si bolj jasno opredeliti pristojnost uprave in sveta agencije in povečati nadzor nad njihovim delom. Seveda je pomembna sprememba tudi podaljšanje rokov za pripravo strategije upravljanja kapitalskih naložb. Dejstvo je, da smo ob pripravi zakona podcenili zahtevnost priprave tega dokumenta, ki je temeljni dokument za delo agencije. Ob tej zadevi šele ugotavljam, kaj je prava politika in politična moč. Spomnim se pripombe poslanca Andreja Vizjaka, ki mi je med zaslišanjem na gospodarskem odboru v parlamentu navrgel, da nimam političnih izkušenj in moči in da bom težko opravljala delo ministrice. Takrat sem mu odgovorila, da se bom proti politični moči borila z močjo argumentov. Zdaj ugotavljam, da je imel prav, in dodajam, da ne gre samo za politično moč, ampak tudi za interesne skupine, ki delajo v ozadju.

Je po vašem mnenju agencija za upravljanje kapitalskih naložb sploh potrebna?
Organizacija, ki bo profesionalno upravljala z državnim premoženjem, je potrebna, vse pa je odvisno od ljudi, ki jih imenujemo na tak položaj. Edini ključ za usmeritev te agencije na pravo pot je, da imenujemo ljudi, ki so trdni v svojih stališčih in se ne bodo pustili takoj prepričati prvemu lobistu, ki bo prišel k njim. Pa ne mislim tega, da so podkupljeni, nikakor ne želim namigovati na to. Včasih sploh ni treba, da ti kaj ponudijo, že z besedo lahko marsikoga obrnejo na svojo stran zaradi pričakovanj in obljub.

Pripravljate nov nacionalni program energetike, pa tudi nov energetski zakon je šel v branje. Kaj je novega v tem programu?
Nacionalni energetski program bo temelj za razvoj energetike v naslednjih letih. Program je pripravljen, in sicer v dveh verzijah, eni z blokom 6 in drugi brez njega.

Je v nacionalnem energetskem programu upoštevan tudi plinski terminal v Kopru?
O posameznih investicijah še ne bi govorila. Potrebujemo še recimo dva do tri tedne, da dobimo naročene študije o bloku 6. Ko dobimo vse študije na mizo, se bo vlada odločila, kako naprej.

Kakšno je vaše stališče do združevanja energetskih stebrov?
Kar zadeva združevanja stebrov, smo se umaknili malce nazaj. O tem bomo še premislili in se pogovorili z vsemi deležniki v energetskem sektorju. Še zmeraj mislim, da združitev stebrov ni slaba ideja. Tudi na tem področju bomo naredili še kakšno analizo, pogledali sinergije in se potem odločili.

Varstvo konkurence je za zdaj še področje, ki je pod okriljem gospodarskega ministrstva. Jani Soršak, ki je bil do konca januarja direktor tega urada, je pred odhodom opozoril, da so spremembe zakona o varstvu konkurence že dolgo v vaši torbi, v postopku sprejema pa še ne. Kje se je zataknilo?
Vlada ga bo jutri sprejela (pogovor je potekal v sredo, dan pred vladno sejo – op. a.). Kje se je zataknilo? Spremembe zakona so se pripravljale, še preden sem postala ministrica. Prvotno je bila predvidena združitev urada za varstvo potrošnikov in urada za varstvo konkurence v eno agencijo. V pripravo sprememb nisem bila vključena neposredno, opazila pa sem, kako so zaradi ideje o združitvi uradov vsi nesrečni hodili iz ministrove, tedaj Lahovnikove pisarne. Ko sem prevzela ministrsko funkcijo, sem se pogovorila z Janijem Soršakom. Pripravil je predlog sprememb zakona, po katerem se bo urad preoblikoval v agencijo, ki ne bo pod nadzorom ministrstva. Njegov predlog sprememb je tudi koalicijsko usklajen. Do konca oktobra je bil v procedurah, potem je prišel k meni. V tem času je nastal zakon o garancijah, kjer so me sodelavci 'fajn nahecali'. Zato sem se odločila, da noben zakon, ki ga detajlno ne preberem, ne gre iz moje pisarne. Priznam, dolgo je bil na moji mizi, ker ga enostavno nisem utegnila prebrati, druge zadeve so bile prioritetne. Pričakujem, da bo v parlamentu sprejet aprila.

Kaj bo drugače po sprejetju spremenjenega zakona?
Agencija za varstvo konkurence bo neodvisna, imela bo svoj proračun, ki ga bo potrjeval državni zbor. Ključna sprememba pri tem zakonu je, da se kot strokovni organ v agenciji ustanavlja komisija za varstvo konkurence, kjer bo državni zbor imenoval pet članov, strokovnjakov, štiri na predlog vlade in enega na predlog sodnega sveta. Trije člani komisije bodo zaposleni na agenciji, dva pa bosta zunanja strokovnjaka. Direktor in njegovi strokovnjaki bodo pripravljali strokovno podlago za odločanje o posameznih sumih kršitev, komisija pa bo sprejemala odločitve v primerih, ko se postopek v agenciji konča.

Urad za varstvo potrošnikov pa nameravate kar ukiniti. Zakaj?
Ukinitev urada za varstvo potrošnikov je že dalj časa visela v zraku. O delovanju urada ni bilo slišati dobre besede, več je bilo kritik. Urad ni upravičil svojega obstoja. Ko sem natančneje pogledala, kaj urad dela in kaj bi moral delati, sem ugotovila, da bi funkcije informiranja, svetovanja in promocije ter varstva potrošnikov lahko opravljale tudi nevladne organizacije. Pa ne mislim samo na Zvezo potrošnikov Slovenije, ki je zagotovo najmočnejša organizacija, ampak na cel kup drugih potrošniških organizacij.

Za potrošnike in tudi za potrošniške organizacije je čedalje bolj zaskrbljujoča rast cen hrane in kot posledica tudi rastoča inflacija. Kako lahko posredujete, da se ne bi obtoževali, ali so za rast cen bolj krivi trgovci ali živilska industrija?
Ves ta javni napad na trgovce in njihove marže izhaja iz vrste težav, ki so tudi drugje. Dejstvo je, da imamo zdaj na področju živilske industrije kar nekaj problemov. Cene surovin rastejo, špekulantom je treba preprečiti, da bi dražili pšenico, koruzo in ostale surovine, ki vplivajo na vse cene naprej po verigi. Pogledati je treba tudi, kako racionalno sta organizirani naša pridelovalna in predelovalna industrija. Šele tretji v verigi so trgovci. Tu je spet treba pogledati njihove marže in tržno moč ter preveriti, ali res drži, da morajo živilci sprejeti vse pogoje. Problem niso samo marže, ampak drugi skriti stroški, ki jih zaračunava trgovina. Če bi denimo država sprejela zakon za omejitev marž, s tem skritih stroškov ne bi omejili.

Ampak marž se v tržnem gospodarstvu ne da omejiti z zakonom.
Tako je, razen če ne gre za hude omejitve v delovanju trga in s tem konkurence.

Tudi na strani živilskih proizvajalcev je opaziti znamenja, da gre morda za neko kartelno dogovarjanje, kjer se lahko sprožijo mehanizmi urada za varstvo konkurence. Ste pozorni na to?
Sem zagovornica celovitih rešitev in tudi zato sem se takoj postavila na stran tistega, ki je bil za javnost kriv in ni imel podpore. To so bili trgovci. Toda nikoli ni tako, da je kriv samo eden. Problemi so po vsej prehranski verigi, tako pri cenah surovin, organiziranosti kmetov, živilcih kot trgovcih. Kodeks, ki ga zagovarjava s kmetijskim ministrom Židanom, pomeni, da morajo sesti skupaj pridelovalci, predelovalci in trgovci. Z ministrom sva lahko zraven kot arbitra.

Kdaj se boste sestali?
Dobimo se 14. februarja. Pogovarjali se bomo o rabatih, kaj kdo skriva in kdo se koga boji. Bomo videli, ali smo sposobni pripraviti skupen kodeks. Všeč mi je britanska ideja o ombudsmanu, skrbniku kodeksa, ki ima pravico spremljati izvajanje določil kodeksa. Tistega, ki krši kodeks, lahko potem tudi javno izpostavi. Če bodo zadeve šle v drugo smer, imamo še mnogo rešitev. Pojdimo pogledat v Italijo, tam imajo tako imenovane kooperative, zadruge, v katere se združujejo pridelovalci in predelovalci. Zakaj tega nimamo tukaj? Zakaj se ne postavijo pridelovalci proti tem 'grdim' trgovcem in naredijo svojo mrežo, če je ta tako krivična? Predlagam tudi, da zopet uvedemo projekt 'precenimo cene' in spremljamo gibanje cen. Na koncu verige smo potrošniki in za nas je ključno, da dobimo kakovostne proizvode po čim boljši ceni.

Rezultati so vidni tudi na področju vzpostavljanja reda in spoštovanja tako imenovanega Lahovnikovega zakona pri plačah menedžerjev v večinski državni lasti. Pregledali ste pogodbe o plačah v tristo podjetjih. So zdaj vse plače usklajene?
Za zdaj ni odstopanj. To je bil zelo intenziven proces, vsi so bili zelo kooperativni, razen nekaterih izjem.

Je kdo plačal globo zaradi neusklajenosti pogodb?
Nekaj takih odločb je bilo izdanih.

Tudi Pošta Slovenije?
Ne vem, ali so plačali, odločbe o plačilu globe pa so bile izdane. Sankcionirani so bili nadzorniki. Dejstvo je, da so menedžerske pogodbe zelo zanimive. Tudi na tem področju bi bilo treba v prihodnosti kaj spremeniti.

Merite s tem na ekscesno visoke odpravnine ob odstavitvi direktorja?
Da. Pogodbe so sestavljene tako, da je skoraj nemogoče odstaviti direktorja, ne da bi mu plačali odpravnino. To niso majhni zneski. Tisti, ki so podpisali tako pogodbo, so šli čez mejo.

Verjetno govorite o konkretnem primeru, denimo o odpravnini dvesto tisoč evrov ob morebitni odstavitvi direktorja Pošte Slovenije?
V primeru Pošte Slovenije se je pokazalo, kako velik strošek je to. Zato menim, da bi morali pripraviti kodeks in urediti to področje.

Pripravljate tudi na področju prevzemne zakonodaje kake spremembe?
Da, to je naslednja prioriteta. Pripravili smo osnutek sprememb zakona. O tem, kaj se bo spremenilo, še ne morem govoriti. Zavedam se, da so spremembe nujne. Pripravljamo tudi večji nadzor nad tako imenovanimi tihimi družbami. V naslednjih mesecih bo na našem ministrstvu še precej sprememb in novosti, toda o njih pozneje. ¾ »Največji šok zame [pri TEŠ-u 6] je bilo dejstvo, da smo že kar močno v investiciji, pa še ne vemo, koliko nas bo stala. Investicije se namreč ne lotiš, dokler ni znana njena vrednost in dokler ni finančna konstrukcija zaprta.