»Ne zacementirajte 
si energetike«

Pogovarjali smo se z evropsko komisarko za podnebno ukrepanje Connie Hedegaard, ki obiskuje države in zbira mnenja pred marčevsko izdajo novega dokumenta evropske komisije o omejevanju emisij. Slovenija je zanjo dovolj ambiciozna.

Objavljeno
08. februar 2011 21.02
Borut Tavčar, gospodarstvo
Borut Tavčar, gospodarstvo
Ljubljana – Connie Hedegaard je nekdanja novinarka, danska ministrica za okolje, kasneje tudi za podnebne spremembe in energijo, predsednica podnebne konference v Københavnu, zdaj evropska komisarka za podnebno ukrepanje. Kot pravijo, so podnebni direktorat komisije oblikovali posebej zanjo. Zdaj komisarka obiskuje države in zbira mnenja pred marčevsko izdajo novega dokumenta evropske komisije o omejevanju emisij. Slovenija je zanjo dovolj ambiciozna.

Kaj ste pričakovali od tega kratkega obiska Slovenije in kaj ste dobili? Ste zadovoljni?

Zadovoljna sem. Vedno dobiš drugačen vtis o državi, če jo obiščeš, kot če se ukvarjaš s številkami v pisarni. Pogovarjala sem se z ministri, predsednikom države, nevladnimi organizacijami, poslanci in slišala vsa različna mnenja, kako razmišljajo in s čim se ukvarjajo.

Ste že predelali vse informacije, ki ste jih dobili?

To se nikoli ne konča. Ko bom naslednjič slišala, da ima Slovenija težave s tranzitnim prometom, bom to bolje razumela. Z vašim ministrom za okolje sem delala že za podnebni vrh v Cancunu in ugotovila, kako pomembni so za vašo državo goz dovi. Poleg tega je včasih veljalo, da so stare članice bolj zagrete za zmanjševanje emisij, zdaj vidim, da se to zelo spreminja. Madžarska pripravlja program do leta 2060, enako Češka, Estonija želi biti zelo ambiciozna. Tudi Slovenija kaže pripravljenost za dodatno znižanje emisij do 2020. Poleg tega vašo državo vidim kot most med starimi in novimi članicami.

Ste dobili vtis, da je Slovenija pripravljena na 30-odstotno znižanje emisij do leta 2020?

Nismo se pogovarjali o tem, do kod lahko gre. Razumela pa sem, da je velik interes za energetsko učinkovitost v stavbah in da je v pripravi nov energetski program. Ta je ključen. Potrebuje ga industrija, potre bujejo ga različni sektorji. Morajo imeti cilje in nakazano pot, da vedo, na kakšne razmere lahko računajo v prihodnosti. Občutek imam, da je vse to v pripravi, pomembno pa je, da ne ostane pri tem. Ukrepe bo treba tudi izvesti.

Imamo precej zakonov, nevladniki in gospodarstvo pa trdijo, da jih ne izvajamo.

Dobila sem občutek, da je volja za ukrepanje. Najprej za izpolnitev kjotskega cilja, potem tudi za cilje do 2020. Gozdovi so pri tem zelo pomembni. Drugo je energetska učinkovitost, o kateri vsi govorijo. Prav zdaj potekajo pogovori, ali lahko evropski proračun bolj ciljno usmerimo. Za kmetijske subvencije damo več kot sto milijard evrov, za strukturno pomoč tudi. Ves ta denar bi lahko bolj povezali z glavnimi političnimi cilji. Vzemimo kohezijske sklade, iz katerih Slovenija dobi veliko denarja. Če bi ga več dali za boj proti podnebnim spremembam, bi gotovo dosegli boljše rezultate pri energetski učinkovitosti, pa tudi več dodane vrednosti bi bilo v tem. Ob spodbudi skozi evropski prora čun bi prav tako več dale države in zasebni vlagatelji.

Nekaj me malce bega. Čedalje bolj prevladuje prepričanje, da so učinkovita raba energije, zmanjševanje emisij, razvoj novih tehnologij edina pot za preživetje evropskega gospodarstva. Zakaj je države še treba prepričevati?

Mednarodna agencija za energijo je ugotovila, da za uvoženo nafto na leto odštejemo 70 milijard evrov. Take številke politično nikoli niso bile obravnavane, nič nismo rekli o tem, da bi za uvoženo nafto plačali le 10 milijard evrov. Odgovor je vedno enak: tega si ne moremo privoščiti. Včasih imamo absurdne pogovore. Tudi na evropski komisiji, ko denimo pokažemo rezulta te študij, da se vložki v energetsko učinkovitost vrnejo v treh, štirih ali petih letih. To zmanjša emisije, zmanjša energetsko odvisnost, če to naredimo pametno, še izboljšamo konkurenčnost. Ni zastonj, investicije stanejo veliko, vendar tudi za uvoženo nafto plačujemo veliko, pa se o tem ne pogovarjamo. Drugačno razmišljanje potrebujemo in cilje, da lahko usmerimo naše inovacije. Kdo bi še vedno rekel, da bo to uredil trg sam po sebi. Izkušnje kažejo, da gre prepočasi v primerjavi z ureditvijo v predpisih.

To se je pokazalo pri avtomobilih, se kaže tudi pri energetski učinkovitosti?

Imamo zavezujoče cilje za zmanjšanje emisij, za obnovljive vire energije. Le za energetsko učinkovitost ni zavezujočega cilja, pri tem pa kaže, da ga ne bomo dosegli niti polovično, niti 10 odstotkov. Morali pa bi se približati 20 odstotkom. Zame je tudi to dokaz, da so cilji težje dosegljivi, če niso zavezujoči. Pozornost gospodarstva prav tako ni enaka.

Menite, da predsedniki evropskih držav vedo, kakšni so kitajski načrti?

Mnogi vedo, tistih nekaj, ki ne, bo izvedelo zelo kmalu. Kitajska je v petletnem programu določila sedem industrijskih sektorjev, ki jim bo namenila največjo pozornost. Skoraj vsi so povezani z energijo in podnebnimi spremembami. Električna vozila, sonce, veter, zajem in shranjevanje ogljika, energetska učinkovitost, premogovne tehnologije, za to je večina Evropejcev prepričana, da smo vodilni v svetu. Saj smo, vendar ne bomo več dolgo, če bomo še čakali. Povečati je treba tudi financiranje inovacij, več demonstracijskih projektov potrebujemo. Majhna država lahko kaj stori, gotovo pa lahko več naredimo v sodelovanju.

Danska je dober primer, razvili ste industrijo izolacijskih materialov, toplotnih črpalk, vetrnic in drugega, predvsem zaradi naftne krize v sedemdesetih letih.

Tako je, to je bil klic k razumu. Konec tedna se nismo smeli voziti z avtomobili, ker ni bilo goriva. Tako hudo je bilo. Politiki so takrat začeli razmišljati, da tako ne gre, da je treba zmanjšati odvisnost od nafte in se nasloniti na obnovljive vire energije. S tem se ukvarjamo od sredine sedemdesetih. Leto pred sedanjo krizo je industrija izdelkov za energetsko učinkovitost predstavljala 12 odstotkov danskega izvoza. To pomeni tudi veliko dobrih delovnih mest. Izolacija stavb, energetska infrastruktura, to so lokalna delovna mesta, ki se ne selijo drugam.

V nekaterih drugih državah so po naftni krizi postavili jedrske elektrarne. Kako bodo obravnavane?

Evropska komisija nima pri tem vprašanju nič. Članice lahko postavijo jedrske elektrarne ali pa tako rešitev zavrnejo.

Ne bodo pa štele med obnovljive vire energije?

Med cilje za obnovljive vire energije za leto 2020 jedrske elektrarne ne štejejo.

V Sloveniji je še bliže projekt termoelektrarne na premog ...

Slišala sem zanj. Še enkrat, evropska komisija se ne bo vmešavala v nacionalne energetske mikse. Rekla bi le, da je treba paziti, da letošnje odločitve ne bodo zacementirale vašega energetskega miksa za veliko prihodnjih desetletij. Napačna odločitev bo veliko stala. Zato zdaj prihajamo z dolgoročnimi projekcijami. Sredi stoletja bo energetski sektor moral izpuščati 80 ali 90 odstotkov manj emisij kot zdaj, in to morajo upoštevati vse vlade.

Verjamete v tehnologije zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida?

Na tej stopnji se premogovni tehnologiji ne moremo odpovedati, vsaj dokler ne bo zagotovljeno ustrezno nadomestilo. Zato imamo osem ali devet demonstracijskih projektov tehnologij za zajem in shranjevanje CO 2 spusti dvojko spusti dvojko . O tem moramo vedeti več, tudi zato, ker je ta tehnologija draga in porablja veliko energije. Če bomo rešili težave, denimo, uporabili ogljikov dioksid za črpanje nafte v Severnem morju, pa bi lahko bila zanimiva.

Okoljevarstveniki predlagajo tudi opustitev biogoriv in takojšen prehod k plinu in elektriki.

V Evropski uniji bi morali uporabljati le trajnostna biogoriva. Na Danskem imamo denimo podjetje, ki proizvaja biogorivo iz slame. Pravila imamo, do leta 2020 se bodo zaostrila, kar je tudi potisk za inovacije v industriji. To ni za odmet.

Se kdaj naveličate nenehnih vprašanj, zakaj mednarodni dogovor ni dosežen, in bi se raje preselili v civilno družbo?

Včasih se zdi, da se nikamor ne premaknemo, da gre vse prepočasi. Potem pa premislim, kaj se je zgodilo v zadnjih petih letih, in ugotovim, da smo opravili dolgo pot. Več kot osemdeset držav ima zdaj domače cilje. Stvari se premikajo, ljudje razumejo, da po starem ne moremo naprej.

Mogoče smo že tako daleč, da mednarodnega dogovora sploh ne potrebujemo?

Mogoče. Ampak ko vidim, kako hitro se spremenijo prednostne naloge denimo ob sedanji krizi, se zavem, da so mednarodni zavezujoči cilji zelo pomembni. Tudi vlade lažje uvedejo ukrepe, če so mednarodno zavezane.